Ljubljanapolis: Toni Prav - Bogat, brez denarja

Ljubljana – Tu je življenje lepo, če nisi preveč zahteven, bi lahko povzeli pogovor s švedskim umetnikom, ki si je za svoje mesto izbral Ljubljano. Iz domačega mesteca Skara ga je pot zanesla najprej na Norveško, nato v Grčijo in nazadnje k nam. Toni je sicer njegovo drugo ime in zdelo se mu je prav, da bi njegov psevdonim v slovenščini nekaj pomenil. Pa čeprav to ni prav.

Kako ste se znašli v Ljubljani?

Moja prijateljica je pred leti prek Erasmusa tu študirala antoropologijo in večkrat sem jo obiskal. Ker sem na Švedskem končeval študij animacije, sem si v Ljubljani uredil enomesečno prakso v animacijskem studiu Strup. Potem sem pomislil, zakaj se ne bi kar preselil sem.

Ker ste se v mesto takoj zaljubili?

Da. Pa tudi v tukajšnje dekle. Čeprav se zveza ni obnesla, sem se odločil ostati. No, če bi me pred letom dni vprašali, ali nameravam ostati dlje, bi najbrž rekel, da ne. Zdaj pa vse bolj kaže, da še nekaj časa ne bom šel nikamor. Ljubljana je majhna, a hkrati ima vse, kar imajo prestolnice. Marsikaj se dogaja, in ker mesto ni veliko, se hitro znajdeš. Najdeš svoje mesto v njem in se povežeš z ljudmi, ki jih veselijo podobne reči kot tebe.

V vašem primeru je to umetnost, animacija, street art, film ...

Tu je atmosfera zelo kreativna. Greš na pivo na Metelkovo in naenkrat so okoli tebe sami umetniki, od grafitarjev do najboljšega violinista iz filharmonije. Spoznal sem veliko zanimivih ljudi iz različnih polj ustvarjalnosti, s katerimi sem se povezal in zdaj sodelujemo pri več projektih. V zadnjih treh letih sem veliko bolj produktiven kot kadarkoli prej.

Čeprav ste se odmaknili od svojega »poklica« – animacije ...

V Ljubljano sem prišel ravno v času, ko sem v svojem likovnem ustvarjanju naletel na blokado. Hotel sem že vse skupaj pustiti, potem pa me je tu potegnilo v ulično umetnost. Na Švedskem se nikoli nisem ukvarjal s tem. Ni mi do podpisovanja na javnih površinah, bolj so me pritegnile instalacije, ki so ustvarjene s spoštovanjem do javnega prostora in okolice. Pomembno je torej sporočilo, ki bi ga rad dal ljudem.

Se vam Ljubljana zdi do grafitov prijazno mesto?

Ne zdi se mi, da je ravno v vojni z njimi. Včasih me potre, ko vidim, da nekdo s kraco uniči lepo fasado stavbe v mestnem središču. Ampak dobri grafiti ostanejo. V Stockholmu bi jih izbrisali v pol ure. Tam vodijo pravo gonjo proti grafitarjem.

In katera mesta so vas navdihnila za podajanje sporočil?

Imam teorijo, da najboljše stvari pridejo na plano brez razmisleka, spontano, impulzivno. V stari Grčiji so rekli, da kreativnost ni lastnost posameznega človeka, ampak je to duh, ki naseli kogarkoli, samo odprt moraš ostati, in ko se to zgodi, se moraš prepustiti. V tem pogledu torej nisem iskal primernih mest za street art, ampak so ta mesta našla mene. Kot na primer prazen prostor za jumbo plakat (na enega je zapisal: Can a man dying of thirst forget about water?, Ali lahko žejen človek pozabi na vodo?, na drugega pa: Don't buy it!, Ne kupuj!; op. p.). Tudi ko slikam, nikoli ne vem, kam me bo odpeljalo. Včasih ravno zaradi napak, ki jih naredim, nastane slika boljša. Študiral sem slikarstvo in poznam umetnostno zgodovino, vendar nisem obremenjen z njo. Ko ustvarjam, se prepustim drugim kreativnim silam.

Stvarem dajete tudi novo uporabno vrednost. Naredili ste recimo svetilko iz noge izložbene lutke ...

Velikokrat najdem kakšno stvar in jo oživim na novo. Dam ji nov pomen. Zelo mi je všeč ta koncept. Smeti, odpadni materiali so lahko pravi zaklad.

Vsako nedeljo s svojimi umetniškimi deli sodelujete v lokalu Prulček na bazarju uporabnih umetnosti.

Tam sem imel tudi že razstavo slik. Pridružil sem se tamkajšnjim ustvarjalcem in skupaj smo prostoru pred lokalom začeli dajati nov pomen. Pripeljali smo kadi za rože, iz različnih odpadnih materialov naredili vrt in ograjo. Samooskrba je koncept, ki me zelo zanima.

Po vašem pripovedovanju se zdi, da je biti umetnik v Ljubljani naravnost fantastično?

Moram reči, da na umetniški sceni nisem opazil kakšne ekskluzivnosti. Ni samo ene elite, ki bi vse obvladovala. Ali pa vsaj ni tako opazna. Seveda mi vsi govorijo, kako težko je prodreti in da so vrata za neodvisne umetnike marsikje zaprta. Toda sam nisem dobil takega občutka. Res pa je, da sam ne gledam na ustvarjanje kot na sredstvo zaslužka, ampak predvsem notranjega impulza. Umetniško ustvarjanje ti daje svobodo in je vrelec mladosti.

Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da se v mestu nič ne dogaja?

Sploh ne. Ko smo začeli z art marketom v Prulčku, so nam vsi govorili, pa saj imamo toliko art marketov, kaj nam bo še eden ... Ampak prepričan sem, da mestu dajejo širino ravno ti dogodki, četudi so podobni. V Ljubljani sem opazil zelo zanimivo sposobnost ljudi za samoorganizacijo. Takoj ko zaznajo neki manjko ali potrebo po določeni stvari, se oblikuje iniciativa. Veliko je delavnic, umetniških trgov, razstav ... Neodvisna scena v vseh žanrih umetnosti cveti. Ljudje so pripravljeni tvegati, da bi uresničili svojo vizijo. To pa ni prav pogosto.

Kako bi torej v enem stavku zajeli svojo izkušnjo pri nas?

Kot sem omenil, sem pri ljudeh začutil močno slo po ustvarjanju. Zato je zame Slovenija dežela priložnosti.