Ljubljanapolis: Zagrenjen človek je škodljiv za okolje

Razvajen in rahlo zdolgočasen v materialno varnem gnezdu vsakdanjika – tak je sodobni moški. A ko zasliši klic divjine, kariero in družino zamenja za gozd in mladega jelenčka. Uroš Fürst, Katarina Čas in Primož Pirnat so se vživeli v like iz romana Doppler skandinavskega pisatelja Erlenda Loeja.

V predstavi Divjak, ki bo premiero doživela ta petek v SiTi teatru, 41-letni Ljubljančan Uroš Fürst, dolgoletni član ansambla SNG Drama, obljublja odmerek skandinavskega humorja, cepljenega na slovensko okolje v makedonski režiji Aleksandra Popovskega.

Kako dolga je pot od Jamskega človeka do Divjaka?

To je trinajst let dolga pot, v kateri se je zgodilo 700 ponovitev predstave Jamski človek, okoli 40 premier v Drami, nekaj televizijskih nadaljevank, nekaj filmov, veliko sivih las in mogoče, špekuliram, vstop v zrelo obdobje ustvarjanja. Če temu prištejem še umetniško vodenje SiTi teatra v zadnjih osmih sezonah in tamkajšnjih 15 premier, je bilo to zares pestro obdobje.

Divjak je dramatizirana verzija romana Doppler avtorja Erlenda Loeja, ki je velika knjižna uspešnica po vsej Evropi, prav pred nekaj dnevi je na Norveškem izšlo že tretje nadaljevanje knjige. Predlagal mi ga je režiser Aleksandar Popovski in se odlično vklaplja v koncept SiTi teatra, kjer se po najboljših močeh držimo načela »tehtno in zabavno hkrati«.

Kdo je torej divjak?

Lik divjaka v resnici še spoznavam in odkrivam zelo prepoznavne vzorce sodobnega moškega. Sicer uspešen, a razvajen in rahlo zdolgočasen v materialno varnem gnezdu vsakdanjika ob očetovi smrti doživi soočenje z minljivostjo, kar mu življenje postavi na glavo. Začuti klic divjine in vsaj navidezno ni več pripravljen sprejemati kompromisov. Tu se začne njegova drama, ki se izkaže za totalno komedijo. Bolj ko beži pred svojim nekdanjim življenjem, hitreje ga to dohiteva. V gozdu udomači jelenčka, obiskuje ga žena, spoprijatelji se z možakarjem, katerega shrambo je plenil v boju za preživetje, v njegov tabor se priseli njegov petletni sin, v gozd pride tudi neoliberalist, ki je doživel razsvetljenje. Prek interakcij z vsemi temi liki, ki jih igrata Katarina Čas in Primož Pirnat, nam njegova cinična nekorektnost zleze pod kožo.

Divjak: »To je jama brez dna – pridnost. Pridno živiš, pridno se postaraš, pridno zboliš in pridno umreš.« Divjak se tej pridnosti izogne tako, da zapusti ženo, dva otroka in tretjega na poti. Precej egoistična in ekstremna gesta. Sam zase pravi, da je ljudomrznež. Ali pa gre preprosto le za krizo srednjih let?

Divjak je na videz čisti antijunak. Zapusti družino, krade čokolado, ubije košuto ..., skratka vse podreja sebi in svojim potrebam. Naredi prav tisto, kar si v tem podivjanem ritmu življenja zaželi marsikdo, pa za to nima poguma. Vzame si čas zase. Radikalno. Neha biti priden državljan, ukleščen v vzorce kapitalističnega sveta. Odstira zaveso korektnosti, za katero se skriva Svoboda. Ali vsaj občutek osvobojenosti. Ni se ravno enostavno vživeti vanj, ker nam korektnost in pridnost sugestivno priporočajo iz vsake pore naše družbe. Zavidam mu iskrenost do sebe in s tem do sveta. Človek, ki je otopel, zagrenjen in zafrustriran, je za okolje škodljiv.

Koliko pa lahko v mestu ljudje sploh sledijo svojim nagonom, intuiciji? Divjaka gozd pokliče. Je poklical tudi vas?

Študijsko sem poleti nekaj dni preživel v gozdu, sam s psom. Pripadam generaciji, ki ni doživela nobene vojne ali kakšne hujše katastrofe. Primarna občutja, kot sta strah (na primer ko si ponoči sam v gozdu) in žeja (ko ti pri 35 stopinjah začne zmanjkovati vode) – vse to smo v tipičnem vsakdanjiku eliminirali, so pa ti občutki najzanesljivejši generatorji osvobojenosti. Lepo je sicer, če ti topla voda priteče iz pipe, medtem ko razmišljaš, kaj bi vzel iz hladilnika, ki si ga ravno napolnil z dobrotami iz Maxija. Kar posledično v večini primerov pomeni, da te zjutraj čaka služba, vsakodnevni boj za novce.

V gozdu velja zakon močnejšega, v mestu se zdi, da je ravno obratno. Najmanj sposobni so na najvišjih položajih ...

V svetu, ki nas obdaja, vlada zakon bogatejšega. Brezpogojno. Vse to generira nesrečo in zlo, ki smo mu priča. Divjak se temu upre z individualno revolucijo. Seveda izpade naivno in komično, a vrže rokavico vsemu, kar imamo za nespremenljivo in čemur smo se že davno vdali.

Divjak svoja prepričanja in radikalne zaključke zasnuje na lastnih izkušnjah z ljudmi, ki ga obkrožajo. Torej s Slovenci. Je bilo zgodbo norveškega romana težko preseliti v slovenske gozdove?

Roman se dogaja v norveškem gozdu in seveda v kontekstu ene najbogatejših držav z vso zalogo nafte in skandinavsko razvitostjo. Dramatizacijo smo zaupali Simoni Semenič in Milanu Markoviču Matisu, ki sta prenesla zgodbo v naš prostor, in izkazalo se je, da sta slovenski gozd in miselnost, kljub nižjemu standardu, dovolj evropska za komedijo, ki si jo je zamislil Loe v svojem Dopplerju.

Divjak ima tudi nekaj ekonomskih rešitev za svet, spet na primer vpelje blagovno menjavo. Kakšen svet pravzaprav išče divjak?

Zaklan jelen za posneto mleko. Zmaga za kulturo lovcev in nabiralcev. Še obstaja upanje za ta svet.

Za divjaka je blagovna menjava ekonomija prihodnosti. Edina realna ekonomija, ki jo je nekoč davno svet že poznal. Divjak vztraja v upanju, da tam nekje vendarle obstaja inteligentna oblika življenja, in odločen jo je iskati, dokler je ne najde. Neoliberalci, znebite se svojih samozadostnih nasmeškov in se začnite voziti s kolesom! Moramo kolesariti in menjavati dobrine in storitve kot nori, če hočemo, da bo imel ta svet sploh še kakšno možnost, da se vrti naprej.