Ljubljančanke, zmigajmo se!

Vprašalnik Ljubljanapolisa: Z vodnico Matejo Kregar Gliha o spregledanih someščankah, kuhanju marmelade in politiki.
Objavljeno
11. marec 2013 15.37
Posodobljeno
12. marec 2013 11.00
LJUBLJANA 07.03. 2013 Mateja Kregar Gliha. Foto: ALEŠ ČERNIVEC/Delo
Maja Čakarić, Delo.si
Maja Čakarić, Delo.si

Ljubljana – Pobrskajmo po spominu. Po čem sta že znani Ana Mayer Kansky in Marija Wessner? Ne bo šlo? Pa Franja Tavčar in Cilka Krek? Še preden bi se najraje udrli v zemljo, lahko zavrtimo »klic v sili« in upamo, da se bo oglasila vodnica Mateja Kregar Gliha, saj so ji imena dobro znana. To so gospe, ki so zaznamovale zgodovino Ljubljane.

Kam so izginile?

Že med študijem kulturne zgodovine sem opazila manko. Literatura navaja praviloma le moške akterje zgodovine. Večkrat, ko sem vodila po mestu, me je prešinilo, da govorim le o moških, saj so po njih poimenovane ulice in jim postavljeni spomeniki. Zaskrbelo me je. Človek se upravičeno vpraša, kakšna je njegova identiteta. Pa še to: nekoč si je skupina žensk iz Nemčije zaželela vodenja po pomnikih, ki govorijo o Ljubljančankah. Seveda sem trčila ob težave …

Ker ledina še ni bila zorana?

Imela sem srečo, da je bilo zanje tu vse novo. Nazadnje je njihova vodja dejala: No, pa imate v Ljubljani še kar veliko opraviti na tem področju. Delo na terenu in študij sta pri meni lepo sovpadla. Na fakulteti smo se recimo soočili s francosko revolucijo in z državljanskimi pravicami. Načeloma o temi veliko vemo, pozabljamo pa, da so bile pravice zapisane za moške. Nato se je pojavila vdova, ki z njimi ni bila zadovoljna. Bila je ambiciozna, a nepismena. To zanjo ni bila ovira - pomagale so ji tajnice. Vprašala sem se, kdaj so se spremembe pojavile pri nas? Po letu 1848 so moški veljaki spoznali, da je pri vzgoji državljanov in krepitvi narodne zavesti ženska najpomembnejša, zato je že prav, da jo vključijo.

Se mora v proces takšnega raziskovanja vključiti ženska?

Osebno, kot ženska, sem se počutila dolžno raziskovati, kako je denimo delovalo Žensko telovadno društvo, ne pa preteklosti smučarja ali kolesarja. Precej raziskovalnega dela so opravili tudi moški, recimo naši profesorji Igor Grdina, Stane Granda, Žarko Lazarevič, Tomaž Pavlin ali Peter Vodopivec. Pomembno je tudi, ali jim študenti postavljamo prava vprašanja. Nekoč me je profesor vprašal, zakaj bi ženske potrebovale svoje društvo. Sprva jim društvena dejavnost sploh ni bila dovoljena, pa tudi kasneje so jih v svoje vrste sprejeli predvsem zaradi priprave kakšne zakuske.

Njihov delovni prostor je bil dom, vendar so prevzele vajeti v roke, vendar o njih res ne vemo veliko.

Med študijem sem opazila, da prevladuje moška zgodovina. Namen moje diplomske naloge je bil opisati, kaj so počele naše prednice, kako so se prebijale skozi vsak dan, hkrati pa brca v zadnjico, saj je čas, da se zmigamo, postanemo bolj dejavne in se ne predajamo malodušju. Zavedati se namreč moramo, da ženskam pravice niso bile nikdar dodeljene, morale so si jih izboriti.

Kako je uspelo recimo Zofki Kveder, Ivani Kobilca, Angeli Vode, Mili Kačič doseči bolj trajno življenje v našem kolektivnem spominu?

Ambicije. Premiki so se večinoma zgodili le zaradi neprijetnih izkušenj: na primer učiteljice so se zaposlovale, a se niso smele poročiti. Dobivale so nižjo plačo z izgovorom, da višje ne potrebujejo, ker nimajo družine. Seveda jih je to motilo, zato so ustanovile društvo učiteljic, prvo strokovno društvo. Trdili so, da ženske ne morejo biti podjetnice, češ da to ni v njihovi naravi. Nuja je omogočila, da so se Rozalija Eger, Josipina Vidmar ter Šumijevi dami, Josipina in Evgenija, že pred prvo svetovno vojno izkazale v podjetništvu. V času velike vojne so bili moški na fronti, ženske so bile tiste, ki so doma morale poskrbeti, da je življenje teklo naprej.

Tudi politika je bila »tuja ženski naravi«, a je vseeno marsikatera izza domačega ognjišča stopila na politični oder.

Moški so rekli, da sploh niso za politiko, in tudi, da ne potrebujejo volilne pravice. Ženska ni sposobna razmišljati po svoje. Ker razmišlja kot mož, bo glasovala kot on. Pravico so si izborile, klobuk dol, danes pa so nam volitve v breme, se jih ne udeležujemo – to je zame nerazumljivo.

Kaj imate v mislih?

Zakaj nismo bolj aktivne, se bolj izpostavimo – imamo res vse možnosti? Ali lahko uskladiš družino, poklic in še politično delo, je vprašanje. V Aziji imajo podjetnice pravico do davčne olajšave za gospodinjsko pomočnico. To se mi zdi odlično. Nekatera gospodinjska dela lahko opravi kdo drug, mami pa tako ostane čas na primer za pogovor z otrokom. Ljubljančanke 19. stoletja so nam vsekakor lahko za zgled.

Katerih pet imen naj si še prav posebej temeljito zapomnimo?

Gotovo Franjo Tavčar, gospo županjo, kakor so ji rekli. Bila je sirota, vendar je odraščala v bogatem intelektualnem okolju. Po dostopnih podatkih je imela tri služkinje, imela je torej pomoč, da je lahko delovala na različnih področjih. Josip Murn Aleksandrov ne bi niti toliko napisal brez njene pomoči. Poskrbela je, da so ubožni mladi literarni ustvarjalci pri njej dobili topel obrok. Organizirala je literarne večere, ustvarjalcem dala možnost, da so sploh lahko razkrili svoja prozna in pesniška dela. S somišljenicami Josipino Vidmar, Minko Govekar in drugimi je ustanovila v Splošno žensko društvo in k sodelovanju spodbujala ženske različnega stanu. Bila je odlična motivatorka. V času prve svetovne vojne, ko je bilo veliko pomanjkanja, so s podeželja dobivale sadje in kuhale marmelado. Preprosto.

Kakšno je bilo simbolno mesto teh pionirk v družbi? So bile superzvezdnice?

Zvezdniki danes delujejo večinoma zase, one so ustvarjale za skupnost. Narodne dame so delovale karitativno. Še oblačile so se preprosto. Marija Murnik Horak ni razkazovala svojega statusa, raje je nosila narodno nošo. Kje je danes?

Je nalašč pozabljena?

Ne vem, a zakaj se lahko posamezniki, pari in družine v sosednji Avstriji ali Nemčiji brez predsodkov sprehajajo v njej na primer na nedeljskem sprehodu? Mi smo raje pristali na unificiranost, na izenačevanje z drugimi po svetu, jo izbrisali iz narodne zavesti. Kar se nosi na zahodu, to je tisto pravo. Kdor si jo obleče, pa ga imamo za klovna. Res? Vzpodbudno je, da se vsaj po mestni hiši vodi v narodni noši.

Skratka, bi nam poznavanje preteklosti, navsezadnje ženskih gibanj in delovanja, olajšalo spopadanje s sedanjostjo?

Zagotovo. Prilagoditi bi morali izobraževalni sistem. V šoli se zahteva veliko preveč faktografskega znanja. Potrebno je osnovno razumevanje. A če bi se učitelji povezali med seboj, če bi učence vodili skozi raziskovanje svojega kraja, bi v otrocih spodbudili kreativnost in ustvarjalnost. Saj veste: vsak zakaj - ima svoj zato! Otroci končajo osnovno šolanje, a o sebi in okolju, iz katerega izvirajo, vedo zelo malo. Praviloma ne vedo niti, zakaj je 3. december ta veseli dan kulture, ali kdaj praznujemo dan državnosti in kdaj dan samostojnosti in enotnosti. Tri otroke imam v izobraževalnem sistemu. Preseneča me, da nekateri učitelji preprosto ne želijo spreminjati določenih ustaljenih okvirjev, si zamišljajo, da je njihova naloga otroke ocenjevati in kaznovati, ne pa, da jih spodbujajo k radovednosti in, posledično, znanju. Poleg tega dobri odhajajo, ostajajo povprečni, ki si ne dovolijo posegati »v svojo avtonomnost«. Resnično menim, da si ne morejo dovoliti, da bi poučevali kot pred 30 leti, saj se svet neverjetno hitro spreminja, izobražujemo pa se za prihodnost in ne za sedanjost. Všeč mi je misel uspešnega hokejista in trenerja Wayna Gretzkya, ki je rekel: Drsam tja, kjer pak šele bo!

Najbrž ne moremo vsega bremena preložiti na ramena učiteljev.

Se strinjam. Vsakdo lahko prispeva k spremembam. V Ljubljani že imamo literarno in Prešernovo pot, zdaj se lahko sprehodimo tudi po poti Ljubljančank. Pred leti sem vodila krasno šolo, gimnazijo Krško. Pripravljali so se za maturo. Niso bili zadovoljni samo s tem, da so prebrali Kovačičeve Prišleke, želeli so si tudi ogledati kraje dogajanja v Ljubljani. Na Starem trgu smo se pomudili pri Kovačičevi hiši, se pogovarjali, kaj vse se je dogajalo v njej, na Novem trgu smo gledali v zrak, kakor Kovačič, ko so nad mestom krožila letala, pri Tromostovju smo se spominjali opisa, kako so metali kamne v vodo in lovili ribe … Tak pristop se mi zdi odličen.

Kako dobro se je le ohranila dediščina učiteljic, zdravnic, umetnic, podjetnic, torej poganjalk intelektualnega življenja?

Jo občutimo, premalo pa se zavedamo, da je dediščina plod njihovega delovanja. Na primer rušenje Šumija je zbudilo precej nejevolje. Marsikdo je bil prepričan, da zaradi znamenitega lokala, premalo pa smo se zavedali, da hiša pripoveduje zgodbo podjetnih Schumijevih žensk.

Je možno trditi, da so ženske v ospredje stopale še prav posebej ob velikih družbenih prelomnicah?

Seveda, v vojnah, med revolucijo ....

Kako prelomna je v tem smislu sedanjost?

Marsikaj bo še potrebno storiti. Ženske ne bomo vsega zmogle same, težko je biti kreativen, ko čutiš potrebe družine, dela, javnega delovanja in prostega časa. Država bi lahko stopila naproti. Seveda tudi brez moških nikakor ne gre, le skupaj tvorimo popolno celoto. Je pa res, da je Dalaj Lama, ko je bil pri nas, že namignil, da bodo tretje tisočletje zaznamovale vrednote, ki prihajajo iz srca. Ženske smo le bolj sposobne občutiti nesrečo in trpljenje drugih.