Tiskane izdaje
Ljubljana v soncu zmagoslavja in svobode. Ogromen živi mozaik na Kongresnem trgu. Strumni koraki naših prvih partizank na osvobojenem tlaku ljubljanskih ulic. To so sporočali naslovi in podpisi pod fotografijami v občilih 10. maja 1945, dan po zmagi nad okupatorjem. Ljubljana, »živo utripajoče srce ponosnega slovenskega organizma«, kot jo je imenoval Josip Vidmar, je še posebej toplo pozdravila svoje osvoboditelje.
V prestolnici je že nekaj dni vse pripravljeno na današnje veliko praznovanje mestnega praznika. Letaki s parolami Smrt fašizmu, svoboda narodu in obvestili Radia Kričač se po tlakovcih starega mesta vrtinčijo v lahnem vetriču, kot bi upoštevali zapoved nekdanjega časa: Širite tisk Osvobodilne fronte. V galeriji Vžigalica se okupirane Ljubljane spominjajo v stripu.
Zadnje ure vojne
Zato je prav in spodobi se, da se tudi Ogledalo ozre v čas, ko je sovrag zapuščal mesto in je na nebu zasijalo svobodno sonce. Da, bilo je kot v filmu, so pisali mediji.
»Od prvih jutranjih ur dalje, ko je Ljubljana planila na ulice, se vrstijo prizori, ki jih more pero komaj zajeti,« je poročal Slovenski poročevalec v vznesenem duhu zmage. Kratka noč s torka na sredo 9. maja je bila ob zori že skoraj pozabljena, a ni bila lahka. Preden so okupatorji pred vkorakanjem edinic 7. korpusa jugoslovanske armade odnesli pete in je nemška oddaja na radiu, ki je še čez dan oznanjala horo legalis, ob 20. uri potihnila, so se Ljubljančani strnili okoli sprejemnikov, da bi pozorno prisluhnili ponovitvi znamenitega Churchillovega govora »to je vaša zmaga«, takoj za tem pa še Stalinovemu pozdravu.
Ob 23. uri je mesto preletelo še zadnje sovragovo letalo in rafali so odškrnili nekaj streh s hiš v Stari Ljubljani. Vršila se je poslednja ura vojne. V obupni razdraženosti, kot so pisali v Slovenskem poročevalcu, so »v poslednji noči v pijani zavratnosti« še zadnji domobranci divjali po mestu in se sadistično znašali nad poslopji in inventarjem v njih. Zagoreli sta mestna klavnica in hladilnica, detonacije pa so odjeknile na Ljubljanskem in Cekinovem gradu – kot »pečat kulturi nacističnih propalic. V eni roki puško, v drugi chiantarico, svojo staro fašistično zaveznico, ki jim je edina ostala zvesta, so se domobranci izgubljali nekam v gorenjsko smer,« je s poetičnim zamahom pisal kronist Slovenskega poročevalca in se požvižgal na objektivnost, uravnoteženost in nepristranskost poročanja – zakaj bi tudi se, saj je na prvi strani brez sprenevedanja pisalo, da je to glasilo Osvobodilne fronte.
Svoboda, svoboda!
Že ob zori 9. maja so se v prestolnici začela odpirati okna in po mestu je odmevalo »svoboda, svoboda«. Z oken so visele zastave in ljudje so na ulico metali cvetje. Ljudstvo je pozdravljajo pešce, motorizirane patrole in konjenike osvoboditeljev, ki so se zgrinjali v mesto z vseh koncev. »Zagorele partizanke so prepevale in Ljubljančani so hiteli k oknom, da jih pozdravijo – znanilke novega dne.« Tramvaji so bili nabito polni, promet je bil gost in usmerjali so ga mladi partizani, ki »prav nič niso kazali, da so prišli s polja, ampak delo opravljali, kot bi prišli iz velikih mest«.
Na Kongresni trg je ob 15. uri »nezadržano, prostovoljno, z žarko vnemo pozdrava in zahvale« prihitela vsa Ljubljana. In ni in ni bilo kraja pozdravljanju. »Že na Viču se je zbrala množica, da sprejme predstavnike oblasti, čim stopijo na ljubljanska tla.« Prvi je na balkonu Univerze zbrane nagovoril Josip Ribičič, predstavnik prve slovenske narodne vlade, začenši, da bolj od besed ta veliki dogodek objame pogled na razpoloženje od razgibanosti in navdušenja prekipevajočih množic. »Ta novi obraz Ljubljane ni krinka, položena na obraz po ukazu, to doslej nepoznano lice Ljubljane je resnični izraz tistih čustev, ki jih je Ljubljana gojila podtalno v svoji duši pod peto nasilnikov.«
Tudi Otonu Župančiču kot slavnostnemu govorniku je ponosna radost zalivala srce. »Po težkem dolgem času je prešla moč uprave v neomadeževane, čvrste roke, ki se vesele dela za našo bodočnost,« je govoril in velikanska množica mu je z vzklikanjem pritrjevala.
Predsednik Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta Josip Vidmar je pozdravil meščane z besedami »Ljubljana je živo utripajoče srce ponosnega slovenskega organizma« in ugotovil, da jo lahko primerjamo z drugimi evropskimi mesti in po vsem svetu, da je bila Ljubljana v vsej Evropi edinstveno mesto, »edino mesto, ki je kakor en sam človek stala za svojimi borci v gozdovih ... Ta težka leta se bodo beležila kot najslavnejši čas enega najbolj rodoljubnih in patriotičnih mest v zgodovini evropskega človečanstva.«
Da, Ljubljana najbrž nikoli prej ali potem ni bila tako ljubljena kot 9. maja 1945.
