Ljubljansko ogledalo: »Štirje veslači v noč gredó, v noč gredó, strašnó pojó«

V sveže ozelenjeni Križevniški ulici, kjer se je v sredo od njenih tlakovcev odbijala poezija Srečka Kosovela.
Objavljeno
25. april 2014 16.34
Maraton na Križevniški
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana

Ljubljana – Nobena skrivnost ni, da je Ogledalu ena najljubših ljubljanskih ulic tista, ki se skriva za vogalom Križank, tista, ki meščanske korake pospremi do Brega in Ljubljanice. Križevniška ulica, se ve. V sredo je sveže ozelenela, od njenih tlakovcev pa se je odbijala Kosovelova poezija.

Zakaj ravno Srečko Kosovel? Ne samo da letos praznujemo 110. obletnico njegovega rojstva, nekaj časa je celo živel v Križevniški ulici in od tam je še zadnjič odšel v Tomaj, od koder se zaradi veliko prezgodnje smrti ni več vrnil.

V sredinem popoldnevu, ki se je, ne da bi človek sploh opazil, raztegnil v večer, se je tako vse poklopilo. Ozelenitev ulice, ki so jo prinesli nove rastline, cvetje, obešanke in drevesa, križevniške klopi in samokolnice, ki so letos opremljene s Kosovelovimi verzi, in pa uro in pol trajajoč Kosovelov maraton.

Z branjem Kosovelove poezije so dramski igralci, člani združenja dramskih umetnikov in študenti tretjega in četrtega letnika akademije za gledališče, radio, film in televizijo napolnili vsak kotiček Križevniške ulice.

Poezija v spremstvu kitare

Zelo prijetno je bilo. Vreme je sicer ves čas kazalo na dež, a poezija se ni dala. Iz kozarcev obiskovalcev je dišal tomajski teran, iz zvočnikov so donele Kosovelove besede v interpretaciji dramskih imen, kot so Polona Vetrih, Vladimir Jurc, Marko Simčič, Alenka Pirjevec, Miha Nemec, Uroš Potočnik ...

»Štirje veslači v noč gredó,

v noč gredó, strašnó pojó

in bijejo z vesli v temni val

in kličejo: Pridi, pridi, kralj!«

je Tragedijo na oceanu recitirala Polona Vetrih. Uroš Potočnik pa je prebral danes še kako aktualno Jaz protestiram:

»Vi vsi, sedeči po gledališčih,

barih in kavarnah

in drugih zabaviščih:

Jaz protestiram!«

Ob zvokih kitare v rokah Vida Polončiča Ruparčiča se je nepretrgoma nizala poezija in teklo je vino, obiskovalci pa so uživali. Naslanjali so se drug na drugega, se z zaprtimi očmi predajali Kosovelovim pesmim in zasanjano ploskali vsaki posebej.

Iz Ljubljane še zadnjič v Tomaj

Srečko Kosovel je svoje zadnje pesmi napisal v drugem nadstropju stavbe na Križevniški 8, kjer danes domuje Mini teater. »Zahvalil bi se Alešu Bergerju, ki me je ob mojem prihodu na Križevniško ulico na to tudi opozoril,« je povedal Robert Waltl, umetniški vodja Mini teatra.

»Vesel sem, da je zamisel padla na plodna tla, tako da je danes vsa ulica Kosovelova. To je bilo zadnje Kosovelovo domovanje v Ljubljani. S prijateljem in kolegom Cirilom Debevcem sta si delila sobico in od tukaj je potem nesrečnega januarja 1926 odpotoval v Tomaj, od koder se ni več vrnil,« pa je delček Kosovelove osebne zgodovine razodel Aleš Berger, prevajalec ter literarni in gledališki kritik, preden je prebral odlomek iz njegovega pisma Fanici Obidovi.

Kosovel je bil zelo temperamenten dopisovalec, je še razložil Berger, ohranjenih je približno 250 njegovih pisem. Iz Ljubljane je pisal staršem in znancem drugod, največ pa je pisal v Tomaju med počitnicami. Takole se je bral začetek njegovega pisma Obidovi:

»Joj, koliko časa vam nisem pisal. V Ljubljani sem ves čas mislil, da mi bo mogoče priti v Bohinj, pa nisem mogel zaradi denarja. Vem, da bi se lahko mnogo pomenili, ako bi se videli, vsaj jaz sem nameraval veliko, napravil nič. V meni se vrši velik prevrat. Ali v škodo ali v korist, ne vem. Vem pa, da je v mojem razvoju nujen in celo stopinja naprej. Kar sem delal doslej, je bilo samo iskanje, sedaj mislim, da sem se bolj razvijal, približal razvojnim možnostim. Marsikaj mi je postalo jasno, kar mi ni bilo. Z novim spoznanjem pa pride nova naloga, novo žrtvovanje ...«

Mnogo besed, ki jih je pred slabimi stotimi leti zapisal Kosovel, smo torej slišali tistega lepega popoldneva. Kdor je ta dan poezije in kraškega terana zamudil, pa se lahko še vedno ob katerikoli uri na katerikoli dan sprehodi do Križevniške ulice in se usede na katero od številnih klopc, ki na sebi ponosno nosijo Kosovelovo poezijo.