Ljubljansko ogledalo: Upanje onstran brezupa, ki presega obup

Filozof Terry Eagleton je svojo teorijo upanja predstavil na Fabuli, festivalu literatur sveta.

Objavljeno
02. marec 2018 18.13
28.02.2018 Ljubljana, Cankarjev dom. Terry Eagleton je predaval na prvi dan Fabule pred Fabulo, nato je sledil pogovor, ki ga je moderiral Grega Repovž.
Tina Lešničar
Tina Lešničar

»Pregovorni kozarec zame ni le napol prazen, temveč gotovo vsebuje tudi kakšno nagnusno, celo smrtonosno tekočino: zato najbrž nisem najprimernejši za pisanje o upanju. So ljudje s filozofijo Jej, pij in se veseli, kajti jutri bomo umrli, in drugi, nekoliko bolj sorodni mojemu okusu, ki pravijo Jutri bomo umrli.«

Tako je predavanje (in knjigo) začel irski literat, filozof in družbeni kritik Terry Eagleton, ena osrednjih osebnosti letošnje Fabule, festivala literatur sveta. Pretežno mladim, študentskim slušateljem, ki so na sredin večer povsem zapolnili Klub CD, je takoj na začetku zastavil miselno zagonetko. »Predstavljajte si pogovor med dvema. Prvi reče drugemu: 'Stvari ne morejo več na slabše.' Drugi pa mu odgovori: 'O, ja, lahko gredo.' Kateri od njiju, menite, je optimist in kateri pesimist?«

Eagleton se s konceptom upanja skozi prizmo religije, politične ideologije, marksizma in kapitalizma namreč ukvarja v svoji knjigi Upanje brez optimizma. »Vem, da se ta sintagma sliši kot oksimoron, kot na primer poslovna etika,« se je pošalil takoj v uvodu. Zato je avtor najprej pojasnil razliko med optimizmom, ki je prej stvar temperamenta in ni nikakršna vrlina, bolj značajska posebnost, kot na primer to, da ima nekdo štrleča ušesa ali oranžne lase, in upanjem, ki je bolj racionalno naravnano in ga morajo podpirati razlogi, poleg tega pa v sebi nosi tudi kanček hrepenenja, saj objekt želje še ni dosežen, in aktivne naravnanosti, da morda nekoč bo.

»Upanje je beseda, ki se zdi pozitivna, pa v resnici ni. Ljudi postavi v nekakšen večni 'ne še',« je govoril Eagleton in uvedel koncept tragičnega upanja kot vir motenj v zgodovini človeštva. A na srečo, je dodal, še vedno obstajajo razlike med malignim in benignim upanjem, ki sega onstran brezupa in presega obup.


Terry Eagleton: »V postmodernizmu je zamorjenost precej bolj sofisticirana drža kot vedrost.« Foto: Matej Pušnik/Delo

Sofisticirana zamorjenost

Predavatelj je koncept upanja motril skozi plejado literarnih, filozofskih, teoloških in popkulturnih referenc in fenomenov v poljubni in precej duhoviti maniri. »V ciničnem kapitalističnem podnebju je na upanju nekaj naivnega, precej bolj dozorelo je biti zamorjen. V postmodernizmu je zamorjenost precej bolj sofisticirana drža kot vedrost,« je govoril. V tej luči si lahko tolmačimo tudi zadržanost mladih ljubljanskih intelektualcev, ne da bi jih prehitro okarakterizirali za zahtevno publiko, saj so se ob duhovitih Eagletonovih dovtipih prej nasmihali kot krohotali. Morda pa so le menili, da se s tako resno zadevo, kot je upanje v času brezupa, ne gre šaliti.

Po predavanju je gostu nekaj vprašanj zastavil še Mladinin Grega Repovž in poskušal debato speljati na aktualne politične teme. Tako je iz njega izvabil še nekaj pomislekov. »Težava je v tem, da je svet razdeljen med fundamentaliste, ki verjamejo preveč, in take, kot je Justin Bieber, ki verjamejo premalo. V kapitalizmu pa je tako vseeno, v kaj verjameš, da se le prikažeš vsak dan v službi,« je govoril Eagleton. Po njegovem danes ni težava v tem, da smo izgubili upanje v prihodnost, ampak smo izgubili prihodnost samo. Oziroma bo naša prihodnost zgolj sedanjost z več opcijami.

Upanje tistih, ki so čakali, da bodo filozofu lahko sami zastavili vprašanje, je bilo brezplodno. Čeprav se je komu zdelo, da gre le za samodržni ekskluzivizem organizatorjev, pa je bila odločitev bržkone v izogib kaosu, ki se na takih dogodkih z veliko kumulacijo razmišljujočih posameznikov rad primeri. Tako slušateljem ni preostalo drugega, kot da so pokupili avtorjeve knjige, ki so jih prodajali za štantom, in se postavili v vrsto za avtogram, vmes pa, pesimizem, optimizem gor ali dol, razmišljali o tem, da je realizem pozicija, ki jo je najtežje sprejeti in obdržati.