Ljubljansko ogledalo: Velikanov poklon velikanu

Koncert seksteta Roscoeja Mitchella, ki se je v klubu osrednjega kulturnega hrama odvil ta teden, je bil nedvomni vrhunec zimske sezone Cankarjevih torkov. Gospod Mitchell, ki bo letos dopolnil 77 let, se v Ljubljano vrača približno na štiri leta. Očitno ravno dovolj poredko, da ga njegovo raznovrstno občinstvo že komaj čaka.

Saksofonist, skladatelj, improvizator in inovator Roscoe Mitchell se v Ljubljano redno vrača že štiri desetletja. V zadnjem času je skupaj s še nekaterimi drugimi velikani jazza leta 2009 zaznamoval jubilejni 50. Jazz festival Ljubljana, ko je svojim Chicago kvartetom nastopil na Metelkovi. Potem se je solo v Cankarjev dom vrnil še enkrat leta 2013. S tokratnim obiskom se je v letu, ko se glasbena skupnost spominja 50. obletnice smrti saksofonista Johna Coltrana, tudi sam poklonil temu jazzovskemu velikanu, ki ga je, kot je povedal, spoštoval že od mladih let. Za to priložnost je sestavil sekstet z mlajšimi, prodornimi glasbeniki in glasbenicami. Njegove in Coltranove skladbe so odzvanjale v aranžmajih za godala, saj so se mu na odru pridružili nadarjena violinistka in vokalistka Mazz Swift, uspešna čelistka Tomeka Reid, kar dva kontrabasista Junius Paul in Silvia Bolognesi ter njegov dolgoletni bobnar Vincent Davis, ki z Mitchellom igra že od sredine osemdesetih.

Mitchella, enega ključnih predstavnikov chicaškega avantgardnega gibanja, ki se je v šestdesetih oblikovalo v glasbeni kolektiv AACM (Association for the Advancement of Creative Musicians) in pomembno prispevalo k razvoju modernih glasbenih tokov in improvizacije, je prišlo poslušat staro in mlado, jazzerji, avantgardisti, tradicionalisti, klasiki, svobodnjaki, improvizatorji, didžeji in ljubitelji vsakršne kreativne izraznosti, ki jih vedno znova nagovori s svojim tehničnim obvladovanjem pihal iz družine saksofonov, nenehnim razvijanjem novih glasbenih konceptov in z impresivnim skladateljskim opusom, v katerem z različnimi malimi in velikimi sestavi ter uporabo nekonvencionalnih akustičnih in elektronskih zvočil in glasbil raziskuje odnose med improvizacijo in kompozicijo.

Lastna interpretacija Coltranove dediščine

Koncert se je začel z odštevanjem – Countdown. Dolgi, nepretrgani toni godal in jokajoči kriki Mitchellovega sopransaksofona so se neuglašeno dramatično stopnjevali do skupnega, bučnega, a ubranega izraza. Izvirne Coltranove skladbe so se dotaknili le na koncu, samo za vzorec, toliko, da smo vedeli, od kod navdih. Roscoe Mitchell se je namreč Coltranu posvetil na svoj »ikonoklastični« način in njegovo dediščino interpretiral v svojem slogu, nekje med disciplinirano improvizacijo in sodobno komponirano glasbo. »Tako bi Coltrane tudi želel,« je povedal med pomenkovanjem po koncertu. Zasedba je nadaljevala z avtorsko skladbo No Side Effects, v kateri smo prisluhnili dialogu dveh kontrabasov, potem pa je Mazz Swift z nadzemskim glasom z osupljivim razponom navzoče potisnila v zamaknjenost, ki jo je Mitchellova melanholična balada Leola samo še poglobila. Povsem je Mitchell ponotranjil tudi Coltranovo Alabamo in mu v zameno posvetil svojo skladbo Song for Trane I.

Kljub častitljivim letom Roscoeja Mitchella še vedno žene neusahljiv kreativni duh in sla po raziskovanju zvoka v vseh registrih, ki jih najdeš na inštrumentih. Z intelektualnim pristopom se je glasbe loteval tudi v svojih kolektivih, AACM, The Art Ensemble of Chicago in Creative Arts Collective, čeprav so glasbenike v njih povezale tudi socialno-politične okoliščine sredi šestdesetih. »Če govorim v svojem imenu, sem vedno največji poudarek dajal svoji glasbi. Ugotovil sem, da če se bom razvijal v glasbenem smislu, bo to najboljši način, da bom lahko spremenil stvari,« je po koncertu odvrnil na vprašanje, ali lahko v njegovi glasbi iščemo tudi konkretne družbene komentarje. »Vsekakor poskušamo igrati živo glasbo, zato take stvari vedno pridejo na površje,« je nato še dodal.