Ljubljansko ogledalo: Zvočno-slikovni kolaž spomina

Ponoven ogled zadnje razglednice z domačega vrta, ki jo je z obhoda po slovenski kinematografiji 70. in 80. let poslal potujoči kino Bridka Bebiča (bolj znan kot harmonikar Bratko Bibič), se je zdel ravno pravšnji za sklepno praznovanje letošnje dvajsete obletnice Slovenske kinoteke. V dvorani Silvana Furlana so v četrtek zvečer slike skupne preteklosti dobile nov pomen ob glasbeni spremljavi v živo.

Glasbeno-filmska trilogija s skupnim naslovom Na domačem vrtu je začela nastajati daljnega leta 1999. Glasbenik in skladatelj Bratko Bibič se je zakopal v slovenski filmski arhiv in iskal pomenljive koščke kolektivnega spomina z začetkov slovenske kinematografije. Naslov za ta spust, ki je bil sprva mišljen kot enodelen pregled začetkov gibljivih slik na Slovenskem, si je sposodil od Karola Grossmanna, ki je leta 1906 prve kadre snemal prav na domačem vrtu. A zakladnica pozabljenih in nevidenih filmov ga je posrkala vase in ga ni izpustila vse do leta 2005, ko je na novo zmontiral, recikliral in adaptiral že tretji del nemo-zvočne filmske dediščine. »Bil je eksperiment, kako iz posameznih delcev sestaviti zgodbo. Material me je vodil sam. Vlaki, vojna, družba, folklora, glasba – teme, kontrasti, drame ...« je povedal Bibič, ki je z inovativnim avtorskim pristopom premešal kolektivni in individualni spomin.

Nemogoče je mogoče

»Vsaka kamera ima objektive. Ti beležijo stvari popolnoma objektivno. Nekateri prikazujejo stvari zelo od daleč. Drugi čisto od blizu,« pravi Ježek v kratkem satiričnem filmu Jožeta Bevca Dediščina bratov Lumière (1962), medtem ko se inserti izmenjujejo z izobraževalno-propagandnimi filmi o samoupravljanju, promocijo različnih poklicev, kot sta pilot in strojevodja, in poročanjem o urbanističnih izzivih moderne Ljubljane v sedemdesetih letih – v deželi, kjer ni nič nemogoče. »Nemogoče je mogoče,« se v ameriški slovenščini široko zasmeji poslovnež na Wall Streetu v znanem reklamnem oglasu iz osemdesetih. Zatem pa se slika prižiganja olimpijskega ognja v Sarajevu prelije v goreče stavbe med vojno na Balkanu, ko slogan Kovinotehne dobi povsem nov pomen.

Z montažno manipulacijo in ponavljanjem slik, insertov, stavkov, besed, medmetov in kretenj ter vzpostavljanjem novih kontekstov Bibič gledalca pod vtisom podob, zvokov in pomenov sooča z absurdnostjo in komičnostjo situacij iz preteklosti. Preplet družabnega in družbenega s širšim političnim in zgodovinskim dogajanjem se gledalcu razkriva skozi zgodovino filma, ta pa, obratno, dobiva v novih kontekstih in s časovno distanco drugačne pomene – s prezentnim humornim, subverzivnim in tudi provokativnim avtorskim komentarjem.

»Zanimiva reprezentacija podob nekdanje Ljubljane in zgodovinskega spomina povzroči svojevrstno mešanico čustev,« je svoj pogled na domači vrt po projekciji z nami podelil Andrej Rozman Roza. »Škoda je, da ta zlepljenka filmskih del, ki jih skrbno hranijo naši arhivi, a jih ne proučujejo, ne bo dosegla širših množic prek malih zaslonov, in tragično je, da lahko zgodovinske dogodke gledamo samo v majhnem krogu, skozi umetniško prakso.«

Montažna partitura

Podobe in pomeni s platna so se v dvorano prenašali tudi prek zvoka, ki so ga v živo dodatno plastili trije glasbeniki. Bobnanje Vida Drašlerja je ritmično poudarjalo montažne reze, medtem ko jih je drugje mehko spajala harfa Eduarda Raona in nanje že v naslednjem trenutku z elektronsko distorzijo metala drugačno luč. Zdaj z glasom, zdaj s harmoniko je svoje podobe zvočno lepil še Bratko Bibič in tkal izvirno slikovno-zvočno kompozicijo. »Rezi filmskih sekvenc in posameznih izjav sledijo glasbenim frazam, ki povezujejo določeno temo iz inserta v insert. V tem pogledu je montaža glasbena kompozicija. Film lahko gledamo kot partituro, soundtrack deluje tudi kot samostojno umetniško delo,« je ritmično pulziranje zazankanih zvokov in slik komentiral avtor.

Filmski teoretik Andrej Šprah je v takem druženju glasbe in filma videl osvetljevanje novih dimenzij razumevanja filmske zgodovine. »Dokumentarec, predstavljen skozi fiktivne fragmente in nefiktivne okruške, z glasbeno spremljavo naenkrat dobi novo raven, ki razkrije vse, kar je skrito, prezrto, pozabljeno. Na subtilen način gre za relativiziranje pomenov, ki so prej nosili druge označevalce. Skozi glasbo dobi delo avtorsko noto in gledalca emocionalno angažira, čeprav čustva niso nujen element v dokumentarnem filmu.«

Morda ustvarjalni moto najbolje povzame sporočilo, ki si ga je Bibič sposodil od velikega Staneta Severja, ki ga filmsko citira na začetku svojega dela: »Ne odstopam od svojega koncepta!« Pa karkoli naj bi že to pomenilo, dodaja Bibič.