Meščani počasi, a zanesljivo izgubljamo povezanost z naravo

Vprašalnik Ljubljanapolisa: Z meteorologinjo Tanjo Cegnar o debeli ledeni maski, regeneriranju narave in vedrem značaju.

Objavljeno
10. februar 2014 19.46
Posodobljeno
11. februar 2014 11.00
Metereologinja Tanja Cegnar. V Ljubljani 5.2.2014
Maja Čakarić, Delo.si
Maja Čakarić, Delo.si

Ljubljana – Vreme nenehno zahaja v mimobežne pogovore, tokrat pa smo ga vrinili še v pogovor z meteorologinjo Tanjo Cegnar. Pa ne samo zato, ker o njem poklicno premišljuje, temveč tudi ve, zakaj je zima s svojim ledenim plaščem te dni še prav posebej neizogibno spreminjala našo krajino.

Kaj je sovpadlo, da se je kristalna romantika sprevrgla v katastrofo?

Žled se pojavlja, vendar se ga v takšnih razsežnostih ne spomnim. Zdaj pa tako: najprej mora biti mrzlo, da se površina dreves in tal ohladi pod ledišče. Nato v višje plasti priteče toplejši zrak, v katerem se snežinke stalijo, in ko kapljice padajo skozi spodnjo mrzlo plast zraka, lahko zmrznejo, v tem primeru pada leden dež, ali pa se podhladijo. Podhlajena kapljica zmrzne ob stiku z mrzlo površino, leden sloj se samo še nabira. Ponekod so poročali tudi o pet centimetrov debeli ledeni maski.

Ljudje pa nimamo prstov vmes?

Podnebje se spreminja zaradi naravnih dejavnikov in zaradi človekovega delovanja. Temperatura se je v Sloveniji v zadnjih desetletjih povišala za skoraj dve stopinji Celzija. Izrednih dogodkov je vse več. Spomnite se samo lanskega vročinskega vala in suše.

Kaj lahko naredimo predvsem na hitro?

Doslej je bila v ospredju zavezanost zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, toda to bi morala biti zaveza prav vseh držav. Na kratek rok pa je bistveno, da smo čim manj ranljivi in bolj pripravljeni na spoprijemanje z ekstremi.

Za Slovenijo bi moralo biti v ospredju prilagajanje na podnebne spremembe, vendar nimamo niti državne strategije prilagajanja niti dobro izdelanih strokovnih podlag ogroženosti zaradi izrednih vremenskih in podnebnih dogodkov.

In če občani ne želimo čakati na državo?

Biti moramo ustrezno informirani, izboljšati moramo učinkovitost rabe energije in manj obremenjevati okolje. Kdor gradi, mora vedeti, ali je območje ogroženo zaradi plazov ali poplav. Če gradi, naj poskrbi, da bo gradnja odporna. Protipotresna gradnja je uveljavljena, kaj pa protipoplavna? Infrastruktura mora biti odpornejša, kar pa pomeni, da bo tudi dražja.

Nas nič ne izuči?

Včasih so gradili v skladu s podnebjem in se izogibali nevarnim območjem. Upoštevali so podnebje, kar se je kazalo v tradicionalnih načinih gradnje. Zadnja desetletja pa je drugače.

Pri tem pa smo suvereno prepričani, da si lahko podredimo naravo brez njene privolitve?

Ker smo tako zaverovani vase in v to, da želimo vse optimizirati, tako čas kot denar. Napake delamo tudi, ker se ne zavedamo vseh tveganj. Pogosto pa primanjkuje denarja, da bi gradili dovolj odporno na vsa tveganja.

Skratka, lahko pričakujemo še kakšen bumerang?

Ekstremni pojavi se kar vrstijo: poplave, vročinski valovi, suše, rušilni vetrovi, žled. Če bi bili pripravljeni, bi posledice lahko omilili. Kjer je v preventivne ukrepe vključenih več lastnikov, se pogosto težko dogovorimo o skupnih akcijah. Tak primer so zadrževalniki vode, ki naj bi stali tam, kjer ljudje niso ogroženi, saj voda ogroža prebivalce dolvodno. Težko se uskladimo tudi glede večnamenske rabe in prednostnih ciljev. Pa smo tam.

Kdaj si bosta recimo Rožnik in Golovec opomogla po bremenu, ki jima ga je zima naložila prejšnji teden?

Lahko gremo samo pred blok, da vidimo, koliko narava prenese. Marsikatero drevo se je razklalo, precej se jih je prekucnilo, polomljene veje opazimo povsod.

Videz pokrajine se bo ponekod spremenil za več let, drugje se bo narava regenerirala kmalu. Poškodovan les je treba odstraniti, da se v njem ne zaredijo škodljivci, ki bi kasneje ogrožali še tisto, kar je ostalo. Že zdaj pravijo, da je škoda primerljiva z letnim posekom. Dela bo še veliko!

Postajamo tudi meščani enako spremenljivi in nepredvidljivi kot vreme? Navsezadnje še kako radi potarnamo, da smo nanj zelo občutljivi.

Meščani počasi, vendar zanesljivo izgubljamo povezanost z naravo. Večji del dneva preživimo v zaprtih prostorih, tempo nam narekujeta služba in natrpani urniki. Stres in neupoštevanje naravnih ritmov nas delata bolj vremensko občutljive.

Značaj lahko povežemo tudi z geografijo. Kdor živi v surovem podnebju, na primer na severu Evrope, je zaradi preživetja bolj nagnjen k doslednosti, načrtovanju, premišljenosti. Dolge polarne noči prav tako vplivajo na pogostejše depresije. V milem podnebju, na primer v Sredozemlju, je zimo lažje preživeti, kar se kaže tudi v bolj odprtem in vedrejšem značaju.

Ljubljano blagodejni mediteranski vplivi vseeno že nekoliko obidejo.

Kot Primorka sem razliko v značaju opazila, ko sem se preselila v Ljubljano. Takrat so bile gosta megla in mrzle, snežene zime običajne.

Ste se tudi vi s streh hiš spuščali v globok sneg?

Za meter in pol debelo snežno odejo sredi februarja 1952 vem iz meteoroloških arhivov. Takrat so razglasili izredno stanje, mobilizirali ljudi. Če bi toliko snega naenkrat zapadlo danes, bi se življenje v mestu za nekaj časa skoraj ustavilo. In kam bi ga sploh skidali? Koliko streh bi zdržalo tako obtežbo?

Kam na lestvico prioritet uvrščate izobraževanje od ranega?

Bodočim generacijam je potrebno približati naravo. Šole v naravi, ekskurzije so super, samo pouk v razredu ne zadostuje. Tudi meni v poklicnem življenju koristi, da poznam občutek močne burje, mraza in vročine ter poznam učinke in posledice ektremnih vremenskih pojavov. Za ljudi je izjemno pomembno, da so pravočasno opozorjeni na nevarne vremenske pojave in njihove morebitne posledice. Agencija RS za okolje z vremenskimi in hidrološkimi opozorili na izredne dogodke k pravočasni obveščenosti ljudi veliko prispeva.

Kaj pa vloga politike?

Politika mora poskrbeti za osveščenost in za preventivno delovanje, saj je tako ceneje tudi za državo. Naloga politike je postavljanje prioritet. Odpravljanje posledic naravnih ujm pogosto traja predolgo. Več bi lahko naredili tudi na področju svetovanja, kako se zavarovati pred novimi nezgodami. V času krize denarja za preventivo primanjkuje. Vsega se res ne da, a prioritete pa si je le treba postaviti. Narava nikoli ni in tudi v prihodnje ne bo prizanašala.