Tiskane izdaje
Ljubljana – Podhodi v mestu ne omogočajo le varnega prečkanja prometne ceste, pač pa opravljajo tudi funkcijo mesta pod mestom, kamor se preselijo programi, ko jih širjenje prometnice izpodrine pod zemljo. A z novimi prometnimi strategijami podhodi izgubljajo svoj namen in vsebino ter že dolgo veljajo za mesta duhov.
Ozrli smo se na stanje treh podhodov v središču mesta, Plečnikovega, Linhartovega in podhoda Ajdovščina, ki so bili v osemdesetih letih živahna prizorišča urbanega življenja. Njihov nastanek je povezan z urbanistično ureditvijo mesta, ki je po drugi svetovni vojni in vse do sedemdesetih let favorizirala mehanizacijo in motorizacijo kot gibalo razvoja. »Več prometa pomeni več mesta je bil tedaj nekakšen urbanistični moto,« pripoveduje Boris Matić, partner v arhitekturnem biroju Scapelab, ki je skupaj s sodelavci snoval sedanjo prenovo Slovenske ceste. Osrednja prometna žila se je iz dvopasovnice najprej razširila na štiripasovnico z avtobusnimi postajami. V taki ureditvi so pešci veljali za »motnjo« v prometu. Tehnično rešitev so ponudili podhodi.
Pešec spet na površju
S tem, ko je bilo vedno več mestnega parterja namenjenega prometu, so svoj prostor na površju izgubili tudi določeni programi in storitve, ki so v podhodih spet našli svoj prostor. Podhod je dobil funkcijo cone za pešce, s trgovinicami, restavracijami in lokali ter drugimi gospodarskimi dejavnostmi pa je za mimoidoče postal tudi bolj priljuden in življenjski. Podhod Ajdovščina, ki so ga po dolgi gradnji končali leta 1976, je svoj vrhunec verjetno živel v osemdesetih letih, potem pa počasi začel izgubljati svoj namen. »Ta podhod je lep primer posledice urbanistične strategije na mikroravni. Z novo prometno strategijo je mesto začelo sprejelo t. i. tretjinski način – tretjina prometa z avtomobilom, tretjina peš in s kolesom, tretjina pa z javnim prometom. Prometna strategija je namenoma zavirala avtomobilski promet.
Število pasov na Slovenski cesti se je zmanjšalo. Mestni parter naenkrat ni bil več tako neprijazen do pešcev,« pripoveduje Matić. Promet se je tako zmanjšal, da so pešci lahko stekli čez cesto tudi pri Metalki, kjer ni bilo označenega prehoda. Postopoma je začel podhod izgubljati funkcijo, in ker ni imel več naključnih mimoidočih strank, so odmirale tudi trgovine. Neprivlačen, zapuščen podhod, ki dolgo ni bil posodobljen, pa je izgubil prvotni učinek novega in nenavadnega.
MOL že vrsto let tam načrtuje minipleks s štirimi kinodvoranami. Pred mesecem dni je še preostalim redkim lastnikom lokalov v podhodu izdala zadnjo ponudbo za odkup prostorov po ceni 775 evrov za kvadratni meter in jih hkrati seznanila s tem, da bo v nasprotnem primeru vložila predlog za razlastitev nepremičnine v javno korist. Zakon namreč občini kot razlastitveni upravičenki omogoča, da nepremičnino na strateško pomembnem območju, kar podhod Ajdovščina zagotovo je, razlasti za potrebe izvajanja javnih služb na področju zdravstva, vzgoje, šolstva, kulture, znanosti in raziskovanja ter socialnega varstva.
Kino je ena od vsebin, ki bi v podhodu lahko zaživele, poudarja Boris Matić. »Podhodi so temačni, precej izolirani in dimenzijsko omejeni, zato niso primerni za vsak program. Kino ne potrebuje svetlobe, sam ustvarja vsebino in ni odvisen od naključnih mimoidočih, pač pa ga ljudje ciljno obiskujejo.«
Neizkoriščen rezervat površin
Kakšna je prava vsebina za propadajoč podhod, je kompleksno vprašanje, sicer pravi sogovornik. Na Dunaju je v opuščenem podhodu zaživel nočni klub. Tudi fitnesi se pogosto znajdejo pod zemljo. Za specializirane trgovine, kot so železnina, čevljarstvo, ključarstvo, ki so bile marginalizirane in odrinjene na rob, pa morajo lastniki že imeti razvite tržne strategije, ki bi privabile naključne obiskovalce.
»V središču mesta imamo rezervat površin, ki ga ne znamo povsem izkoristiti,« pravi Matić in spomni na načrte, ki jih je Scapelab med snovanjem prenove Slovenske ceste predlagal v Plečnikovem podhodu. V duhu nove prometne strategije naj bi tam postavili center za spodbujanje kolesarstva, s hitrim servisom, izposojevalnico koles in varovano kolesarnico, kamor bi tisti, ki pridejo v mesto z vlakom ali avtobusom, spravili svoja osebna kolesa. Vzorni primer take intermodalne točke in podzemnega kolesarskega središča so zgradili pod novo rotterdamsko železniško postajo.
V podhodu so se v desetletjih izmenjale trgovinice, galerije, fotokopirnica in celo ribarnica, a kljub prenovi leta 2007 ni zaživel. Naselitev z vsebinami tam onemogoča tudi birokracija, ki zaradi prenizkega stropa ne dopušča možnosti pridobitve gradbenega in uporabnega dovoljenja določenim programom.
Boljše čase je za sabo pustil tudi Linhartov podhod, nekaj časa urbanistična posebnost Plave lagune. S širokim stopniščem, ki se spusti na prostorno plazo, je ustvaril vmesni člen, po katerem se je javni prostor spustil na drug nivo. Pod prometno Dunajsko cesto domujejo trgovine s tekstilom, drogerije, lepotilni saloni, špecerije in celo tržnica. »Gostota prebivalstva in okoliških programov je velika prednost za delovanje vsebin v Linhartovem podhodu. V okolici so hibridne stavbe, napol pisarne, napol stanovanjski bloki, v bližini so novejši Bežigrajski dvor, gimnazija, kino, zdravstveni dom … Zaradi mešanih okoliških programov Linhartov podhod med vsemi omenjenimi tremi najbolje živi še danes,« še dodaja Boris Matić.
