Tiskane izdaje
Lokacijo zanjo sta župan Ivan Hribar ter arhitekt, urbanist in njen projektant Maks Fabiani izbrala na vogalu tedanje Bleiweisove, zdaj Prešernove ceste in Šubičeve ulice, večino denarja zanjo pa je prispeval eden takratnih najbogatejših Slovencev, podjetnik in mecen Jožef Gorup. Novo stavbo mestnega dekliškega liceja, zgrajeno v secesijskem slogu, so odprli 4. oktobra 1907, v njej pa sta bila poleg učilnic tudi stanovanje in pisarna za ravnatelja.
Namesto reliefnega okrasja je bila fasada preračunana na učinek temnih (opeka) in svetlih ploskev. Pročelje nad glavnim vhodom je oblikoval kipar Ivan Zajec in vanj vključil grbe Kranjske, mesta Ljubljane in simbolične Slovenije. Z urnim stolpom v vogalu stavbe je arhitekt želel poudariti os, ki je povezovala Magistrat z grajskim gričem in Kongresni trg na eni strani ter park Tivoli na drugi.
Leta 1910 so ob Šubičevi ulici dozidali še telovadnico in nekaj učilnic. Po prvi svetovni vojni so postopoma ukinili razrede dekliškega liceja in tu odprli žensko realno gimnazijo. Na liceju in gimnaziji so med drugim poučevali biolog dr. Pavel Grošelj, jezikoslovec dr. Anton Bajec, literarni zgodovinar dr. Rudolf Mole in planinski pisatelj Janko Mlakar.
Leta 1912 je vzgojno-izobraževalno društvo Mladika na prostoru za licejem po načrtih arhitekta Cirila Metoda Kocha postavilo dekliški internat in osnovno šolo, ki se je 1924. združila s tretjo dekliško šolo na Erjavčevi cesti in se petnajst let pozneje preimenovala v drugo državno dekliško ljudsko šolo kneginje Zorke Ljubice. V sklopu obeh ustanov so delovali tudi trgovski tečaj, gospodinjska šola in do leta 1913 pedagoški tečaj.
Med drugo svetovno vojno so celoten kompleks Mladike najprej zasedli Italijani, nato Nemci in leta 1945 JLA, ki je imela tu do leta 1992 svojo bolnišnico. V letih 1996–2000 so zgradbi nekdanjega dekliškega liceja (Prešernova 25) in internata (Šubičeva 11) po načrtih arhitekta Jurija Kobeta prenovili za potrebe ministrstva za zunanje zadeve.
