Mestni parki: Ko je smisel življenja ležanje v travi

Ljubljana – Ni treba biti ravno metuzalem, da človek opazi, kako zelo se je Ljubljana spremenila. Kako je naenkrat postala očitno sproščena. A še pred desetletjem ni bilo tako. Ko so v Londonu, Parizu in New Yorku družine pekle in praznovale rojstne dneve v mestnih parkih, je Ljubljančan božal begonije na ganku svojega vikenda. Kdaj smo se torej od znakov Ne hodi po travi prestavili v ležerno poležavanje sredi parka, vsem na očeh?

Urbanost mesta se ne kaže le v modernih arhitekturnih rešitvah in obzorju, zastrtem s silhueto nebotičnikov, temveč tudi v rabi in uporabnosti njegovih zelenih površin – mestnih zelenic in parkov. Ti imajo za meščane poseben pomen, za kakovost življenja v mestu pa pomembno funkcijo – socialno, psihološko, zdravstveno in tudi ekonomsko. Odnos slovenske družbe do parkov se je spremenil v zadnjem desetletju, in čeprav nimamo relevantnih študij, ki bi to dokazale, so spremembe očitne že na oko. Toda čemu lahko pripišemo tako opazne spremembe v mestni družbi?

Ko urbanost doseže določeno raven, se ljudje začnejo zatekati nazaj k naravi, pripoveduje mag. Maja Simoneti, krajinska arhitektka in urbanistka z Inštituta za politike prostora. Pri tem pa mora sovpasti več okoliščin. Izvor urejenih zelenih površin v urbanem okolju lahko iščemo v zadovoljevanju potrebe po kakovosti bivanja in dobrem počutju. Stik z naravo človeka pomirja in sprošča. Ameriški biolog Edward Wilson, ki je v osemdesetih skoval termin biofilija, je trdil, da je stik z naravo bistven za človekovo duševno blaginjo.

Luksuz za nižje sloje

Javni park je predvsem prostorska ureditev socialnega pomena in vsebina socialne urbane politike, ki si na določeni stopnji razvoja mest prizadeva zagotoviti boljše bivalne razmere delavcem in nižjemu sloju. Aristokracija je imela hiše z vrtovi, delavci so dobili javni park, neformalno skupno okolje, kjer se je krepil občutek skupnosti, kjer so ljudje sobivali v interakciji z drugimi, otroki, psi in sproščeno uživali prosti čas.

Simonetijeva pravi, da je več razlogov za spremembo v dojemanju javnih površin in po njenem ni toliko povezana s tranzicijo. »Prvo je velikost mesta, drugo je stvar kulture. Naša družba izhaja iz avstroogrske discipline in reda, bila je precej storilnostno naravnana in imeli smo nizko stopnjo urbanosti. V osemdesetih letih smo začeli spreminjati navade, več smo potovali. Ljubljančani so spoznavali, kakšno je življenje v evropskih mestih. Anglosaška navada posedanja v travi se je razširila tudi pri nas. Nove prakse niso bile politično inavgurirane – torej, da bi sistem dal dovoljenje, ampak so si novi, sproščeni ljudje, deloma tudi pod vplivom turistov, to pravico preprosto vzeli.«

Da se je posedanje v parkih tako razmahnilo ravno v času, ko živimo v tiraniji trenutka, konstantnem pomanjkanju časa, delovni mrzlici in stresu, je pravzaprav nelogično. A Simonetijeva odgovarja, da parke uživa le določena skupina ljudi. To so študenti, ki v parku berejo ali se prepustijo športu in igram, družine z več otroki ... »Če bi pogledali socialno strukturo, so to skupine, ki po lastni izbiri ali po sili razmer že živijo zdravo, tudi bolj počasi, se več ukvarjajo s sabo in veliko časa preživljajo na zraku. Tisti, ki nimajo časa, si izbirajo organizirane, plačljive prostočasne dejavnosti, kjer vlada večja disciplina urnikov. Toda veliko ljudi si javnih servisov ne more privoščiti, zato gredo v park, kjer lahko uživajo vsi, ne glede na dohodek.«

Formalno in neformalno

Simonetijeva govori o dveh vzporednih tokovih urejanja javnih površin – formalnem in neformalnem. Torej takem, ki zahteva določeno infrastrukturo in ga uredi občina, in bolj spontanem, ki se hitreje prilagaja potrebam prebivalstva, tako da si skupnost sama uzurpira površine, jih posvoji in obdela. »V psihološko-socialnem kontekstu gre za nekakšno preživetveno taktiko,« pravi sogovornica.

V ljubljanskih parkih ni veliko površin, ki bi dirigirale način rabe, meni krajinska arhitektka. In to je dobro, ker je ravno to, da park uporabljamo na različne načine, dragocenost tega prostora. Če je prevelik del parka rezerviran za dejavnosti, kot so tenis, minigolf, otroška doživljajska igrišča, kotalkališča, kavarne, te izrivajo svobodni prostor, ki ga lahko uživajo vsi. Posebej če so še plačljive.

Danes je v mestu aktualna debata, koliko javnega prostora naj mesto trži in koliko naj ga prepusti prosti rabi. »Ljubljana je v fazi, ko se javni prostor ekspanzivno komercializira, kjer je le interes, skuša mesto sklepati nove pogodbe. Obstaja možnost, da se bodo tudi parki zelo komercializirali, pri čemer tvegamo upor meščanov,« pravi Simonetijeva in dodaja, da je prav zato pomembno, da se pri večjih stalnih namenskih spremembah delov parka občina posvetuje s prebivalci.

Od nikogar in od vseh

Ob vse več uporabnikih parkov in vpeljevanju novih vrst rabe moramo upoštevati celoten mestni parkovni sistem, kjer imajo posamezni parki že svojo identiteto. Identiteta parka je povezana z njegovim genius loci – prevladujočo atmosfero, z načinom, kako ta prostor uporabljamo in kako ga dojemamo. V Tivoliju poležavamo in mečemo frizbi, ob Savi piknikujemo in pečemo na žaru, v Parku Sveta Evrope prebiramo knjige ... Pomembno je, da so stvari razporejene po vsem mestu, pripoveduje sogovornica. »Ljudje si prilagajamo prostore in jih izkoriščamo glede na to, kaj nam je kdaj po volji. Pomembno je torej, da pustimo površinam njihovo identiteto in jih ne definiramo preveč.«

Krajinska arhitektka meni, da ima Ljubljana dobro strukturo parkov. K tem površinam štejemo tudi male javne zelenice med bloki, ki imajo za povezovanje skupnosti svojo funkcijo. Tam se brez skrbi igrajo otroci in posedajo starejši. »To so najbolj ranljivi uporabniki, ki nimajo besede v občinskem svetu in politiki prostora, zato je pomembno, da zanje zagotovimo dobro kakovost teh površin.« Čeprav so videti potencialne, so namreč take zelenice marsikdaj omejeno uporabne – ujete med bloki, kjer vsi vse slišijo in vidijo, zato zadrževanje na njih ni prijetno. »Čim se tak prostor nekoliko razpre in izolira od pogledov, postane od nikogar, zato je od vseh.« Urejanje skupnih stanovanjskih zelenih površin, od načrtovanja do vzdrževanja, je zato posebnega pomena za stanovalce in mesto kot tako.

Rezerve pri vzdrževanju

Ljubljana je po statistiki razmeroma dobro pokrita z zelenimi javnimi površinami, toda vprašanje je, koliko je med njimi takih, kjer se res dobro in svobodno počutimo. Eno od meril, ki vzbuja občutek varnosti, je tudi njihova urejenost in vzdrževanost. »Tukaj so pričakovanja prebivalcev vedno večja in javne uprave povsod po svetu skušajo težave z zagotavljanjem sredstev reševati na različne načine. Vse bolj aktualno je sodelovalno vzdrževanje, ki vključuje poleg javne uprave tudi druge udeležence, ki prispevajo dodatna sredstva, opravijo posamezna dela ali v celoti prevzamejo v upravljanje posamezne parke in zelene površine,« razlaga Maja Simoneti.