Kam izpuhti ustvarjalnost ob vstopu v osnovno šolo?

Vprašalnik Ljubljanapolisa: S koordinatorko projekta MyMachine o inovativnih otrocih, sanjskih strojih in dinozavru, ki pospravlja igrače.

Objavljeno
08. junij 2015 15.37
Maja Čakarić, Delo.si
Maja Čakarić, Delo.si

Ljubljana – Kaj sploh je MyMachine, nad katerim pri nas bedi Mihajela Črnko z Instituta Jožef Stefan? Najlažje je ponazoriti takole: otroci iz skupine Pikapolonice so si zamislili, da bi dinozaver na daljinca pobiral igrače, in zdaj idejo uresničujejo. Dobra novica za starše, a bržkone še boljša za otroke.

Kar si otroci zamislijo in narišejo, študenti načrtujejo in dijaki uresničijo. Je tako preprosto?

Ko si v projekt vpet in ga gledaš od znotraj, se pokaže paradoks. Ideja je lahko preprosta, a upoštevati je treba veliko dejavnikov: najprej poskušamo upoštevati čim več želja sošolcev, pri načrtovanju pazimo na tehnične zmožnosti dijakov, razmišljamo, katero podjetje bi prosili za podporo, in ko je načrt izdelan, lahko otrok tudi zavrne izvedbo.

Ampak z res dobrim razlogom?

Zadostuje, da ni tako, ko si je zamislil, da barva ni prava ... Izobraževalnega procesa od vrtca do univerze se lotevamo holistično. Otrok je naročnik, študent projektni vodja, dijaki pa izvajalci.

Kdo so tisti spretni diplomati, ki vse povežejo?

To je moj izziv. Najprej steče komunikacija med menoj in profesorji, ki so se zavzeli za projekt na svoji šoli. Potem delaš, kot veš in znaš. Šele po več mesecih smo, recimo, ugotovili, da je spletna pošta za dijake stvar preteklosti, zato smo odprli facebook skupine. Se pa želijo dijaki in študenti čimvečkrat tudi osebno srečati, da se poistovetijo z idejo in do iskrene želje šestletnika dobijo občutek dolžnosti. Izziv je torej, kako organizirati sestanek, da se med vsemi iskri od inovativnosti.

Najbrž tudi doseči, da ste vsi na isti valovni dolžini? Med njimi je nezanemarljiva razlika v letih in izkušnjah.

Tu pomagajo učitelji, ki nam, recimo, povedo, kdo je plašen. Nočemu mu vzbuditi občutka, kot da je na zatožni klopi.

Se dobite na nevtralnem teritoriju ob kakavu? In kako se izognete temu, da sestanki niso sami sebi namen?

Izogibamo se tudi sami besedi sestanek. Najlažje je, da pridemo v šolo. Tam se otrok najbolj udobno počuti. Ker so razdalje velika ovira, se zelo uspešno srečujemo tudi na skypu.

Ko že resneje zavihate rokave, kako presodite, katero idejo uresničiti: najbolj gorečo, najlažje izvedljivo, najbolj uporabno?

Izbiro prepustimo dijakom in študentom. Sama sicer predlagam lažje izvedljivo, a so vsi neverjetno ambiciozni in izberejo tiste, ki so največji izziv: najbolj tehnološko izpopolnjene, z največ funkcionalnostmi in takšne, ki še ne obstajajo.

Ni se vam sicer treba preleviti v Freuda, toda ali lahko potegnete kakšno rdečo nit, ki se vleče skozi njihove izrisane sanjske podobe?

Nikoli ne črpajo iz risank ali igrač, ki jih poznajo. S svojim sanjskim strojem vedno rešujejo oviro ali problem. V Belgiji, od koder smo prevzeli pobudo, so si zamislili šolske torbe, ki jih spremljajo, pomočnike za pospravljanje, robotke za kuhanje, aparate za sladkarije.

Iz kakšnih vrelcev idej črpajo?

Predvsem mislim, da inovativnost pride iz tega, da jih ne omejujemo, usmerjamo. Videti je, da so mlajši otroci veliko bolj svobodni. V vrtcu si je fantek zamislil stroj, ki dela pokovko tako, da vsa družina sedi ob njem. Zakaj takšna ustvarjalnost po prvi triadi skoraj izpuhti? Vsekakor se nam motovili ideja, da bi ta projekt postal del rednega učnega procesa.

Bi svetovali starejšim, da se postavijo v kožo otroka in se vrnejo v svet neskončnih možnosti?

Večkrat slišim takšne pobude in tudi podjetja si želijo podobne metodologije v razvojnih oddelkih.

In kako je v zaodrju projekta z dinozavrom pospravljavcem? Bo v četrtek že pripravljen za razstavo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje?

Na razstavi bodo na ogled skice, načrti in nekateri strojčki. Dinozaver je poseben, ker je zelo zahteven. Zato ga bomo dokončali v prihodnjem šolskem letu. Vsekakor je pomembno, da je bila odlična vzgojiteljica sposobna povezati skupino otrok. Vzeli so si čas za razmislek in narisali več risb; ta je izstopala z velikostjo in dodelanostjo.

Videoposnetek je zmontriral in pripravil študent Visoke šole za umetnost v Novi Gorici Luka Pompe.

Bo na razstavi prototip?

Lahko bi pohiteli, prosili kakšno podjetje za pomoč in ga dokončali v roku, a bi ga sami radi končali. So pa študenti visoke šole za umetnost naredili napovednik, na podlagi skice bo nastala plišasta igrača, dijaki z gimnazije Jurija Vege želijo pokazati vsaj en prototip, tako da pripravljajo manj tehnološko zahteven strojček, ki bo pobiral igrače.

Dinozaver na daljinca, ki pospravlja igrače. Foto: MyMachine Slovenija

Boste strojčke patentirali?

Avtorskega prava v iniciativi Mymachine global še nismo rešili oziroma se še nismo dogovorili, da bi prototip proizvedli in prodajali. Smo se pa zaradi tega povezali z iniciativo Career kicker in pripravili pobudo za mlade do 29. leta. Želimo, da pridejo na inštitut na prakso, potem pa lahko dilemo rešimo, še preden se rodi želja.

Seže otrokov svet iz njegove otroške sobe ali razreda?

Spomnim se robotka, ki bi pospravljal pasje iztrebke. Smo pa z mentorji in učitelji ugotovili, da imajo otroci s podeželja drugačne želje kot ti iz mesta. Marsikdaj njihovi stroji obrezujejo trto, ograjujejo pašnike; zunanji svet vsekakor vpliva nanje.

Kako rodovitno je sploh polje inovacij pri nas? Je Ljubljana v kakršnikoli prednosti?

Gotovo ima boljše možnosti za gladko sodelovanje. Ker je univerzitetno mesto, se lahko opremo na študente. Nimamo ovir s premagovanjem razdalj. Je pa v manjših mestih lažje povezati šole s podjetji, ki jim odstopijo prostor v orodjarni ali se dogovorijo z njihovimi strokovnjaki.

Kdaj se vam je nazadnje zazdelo, da se v mestu iskri od dobrih idej?

Zaradi narave tega projekta sem spoznala veliko ljudi, ki delajo na področju kulture. Opažam, da se iskri vsepovsod. Ogromno je fantastičnih iniciativ in posameznikov, ki si prizadevajo za ustvarjalnost v vsakršnih oblikah, ne samo v izobraževalnem sistemu. MyMachine ni časovno omejen projekt, podoben evropskim, in tako nima končnega roka. V prihodnjem šolskem letu bomo začeli novi cikel in želimo si, da bi ga izvajali dolga leta.

Boste sicer ob otrocih vztrajali še, ko bodo strojčki dokončani?

V Belgiji so šest let pozneje obiskali otroke, dijake, študente in jih vprašali, ali se sploh spomnijo sodelovanja. Odzivi so bili fantastični. Marsikateri študent, ki je zdaj že zaposlen, je dejal, da opravlja delo, ki je XXL povečava projekta. Radi bi dosegli, da se otrokom ideje in želje zdijo dosegljive.


Mislite, da bi pobude zaživele tudi na platformah za množično financiranje?

Ja, vsekakor. Nekateri profesorji, ki so nagnjeni spodbujanju podjetništva, želijo, da bi dijaki in študenti imeli možnost preizkusiti svoje izdelke na Kickstarterju.

Se je vam katera ideja zdela še posebej priročna?

Marsikatera. Ne bi imela pa nič proti, če bi ustvarila svoj sanjski stroj.

Kaj imate v mislih?

Moje želje so že ukalupljene: teleportacijski stroj in robot, ki dela čas. Mi je bila pa ena ideja še prav posebej pri srcu. Fantič si je zaželel stroj za rezanje zelja. Velik bi bil kot tovornjak, rezanje pa bi bila njegova edina funkcija. Preprosta in krasna ideja. Mislim si, da mora pa res imeti rad zelje.