Na Ljubljanici bi potrebovali prometnika na vodi

Uporabnikov reke vse več, zato se veča tudi nevarnost nesreč – bi bilo treba suparjem omejiti območje dovoljenega veslanja?

Objavljeno
18. avgust 2017 17.00
Rečni promet na Ljubljanici. Ljubljana, 17. avgust 2017 [Ljubljanica,Ljubljana,reke,supi,supanje,ladije]
Janez Petkovšek
Janez Petkovšek
Ljubljana – Junijska nesreča na Ljubljanici, ko je turistična ladjica z 12 potniki nasedla na zapornici pri Ambroževem trgu, je resno opozorilo, da se ob čedalje večjem prometu najrazličnejših plovil na reki lahko zgodi tudi nesreča s tragičnimi posledicami. Zato smo preverili, kako občina izvaja plovbni režim in kakšen je nadzor nad kršitelji.

Pogovarjali smo se s skrbnikom Kajak kanu klubu Ljubljana – levi breg Tomažem Pretnarjem, njegovimi sodelavci in enim od rečnih ladjarjev, ki so na Ljubljanici skoraj vsak dan od jutra do večera in do obisti poznajo utrip te edine plovne poti v mestu. Kot pravijo, kljub vse večjemu številu kanuistov, kajakašev, veslačev, suparjev, manjših in večjih čolnov, velikih rečnih ladij, splavov, ribičev in dogodkov ali tekmovanj na reki in neposredno ob njej nered ni glavna težava na reki.

Pretnar je dejal, da se na Ljubljanici zadnja leta res pojavlja vse več suparjev, a ti kot najranljivejši vodni rekreativci po njegovem ne pomenijo nobene posebne ovire za rečni promet. Večini neveščih kajakašev, kanuistov in suparjev namreč že pred vstopom v vodo svetujejo, naj se rekreirajo nad gostiščem Livada, saj tam ni več rečnega ladijskega prometa oziroma je bistveno redkejši kot od Livade do Ambroževega trga. Tiste, ki si upajo več, pa opozorijo, naj se od Špice do zapornice pri Cukrarni pri vožnji s tokom vedno držijo desne strani in naj ne vozijo po levi ali sredini, saj je tam zlasti zdaj gost promet turističnih ladjic, ki med drugim ustvarjajo neprijetne valove.

Po njegovih podatkih je takšnih, ki si pri njih ali drugih ponudnikih izposodijo sup, v poletnih mesecih kar 70 odstotkov, le 30 jih ima svoje »deske«. V preostalih delih leta pa v supih, kajakih ali kanujih prevladujejo izkušeni rekreativci in tekmovalci, zato je nevarnost nesreč, ali da bi padli v mrzlo vodo s temperaturo od 4 do 6 stopinj Celzija, zelo majhna. Poleg tega jih večina uporablja neoprensko obleko.

Med veslači in suparji je razmeroma malo otrok, saj prevladujejo odrasli, stari okoli 30 let, tako da je možnost nesreč zaradi neizkušenosti manjša. Večina jih opravi vsaj začetni tečaj, del obvezne opreme je rešilni jopič. Da bi se izognili nesrečam zaradi slabe vidljivosti, supe in kajake v klubu oddajajo največ eno uro pred mrakom, tako da se najemnik vrne še pred nočjo.

Pogrešajo rešilne obroče in več urejenih dostopov

Različni uporabniki Ljubljanice po Pretnarjevih besedah nimajo posebnih težav drug z drugim, saj se v primerih, ko se jih na ozkem delu znajde preveč naenkrat, vse zmenijo »po pameti«; prednost ima vedno tisti, ki vozi s tokom, saj težje zavira in manevrira. Idilo občasno pokvarijo trmasti, pijani ali nevzgojeni posamezniki, ki ustvarjajo »nevarne situacije«, je dejal Pretnar, ki pravi, da se vedno najde kdo, ki vozi po napačni strani reke, po njej slalomira ali vozi vsepovsod; nič drugače kot na cesti, kjer so prav tako posamezniki, ki se požvižgajo na pravila in vse okoli sebe.

Uporabniki reke si od upravljavca pristanišča in vstopno-izstopnih mest, to je javnega podjetja LPT, in mestnega oddelka za gospodarske dejavnosti in promet kot skrbnika želijo, da bi poskrbela za manjkajočo ali nezadostno rečno infrastrukturo. Predvsem, da bi na vsakih 100 metrov na dostopnem kraju namestila rešilne obroče, s katerimi bi lahko pomagali morebitnim utapljajočim se, ki bi padli z ladje, ali kopalcem, ki jih je v poletni vročini zlasti okoli Špice in nad Livado v Ljubljanici vse več, s čimer se povečuje tudi možnost nesreč. Poleg tega bi po njihovem občina morala urediti več prostorov za dostop do vode za plovitev plovil z možnostjo kratkotrajnega parkiranja in dodatne podeste za varen izstop ali vstop v vodo. Glede ribičev, ki se jezijo, da med njihovimi občasnimi tekmovanji na Plečnikovih stopnicah v Trnovskem pristanu ladjarji vozijo mimo njih, Pretnar pravi, da bi se bilo marsikateremu konfliktu mogoče izogniti, če bi organizatorji dogodkov uporabnike Ljubljanice o tem obvestili po elektronski pošti. Da jih objavljajo le na svojih spletnih straneh ali na straneh MOL, po njegovem ni dovolj.

Pristanišče brez varovanja

Ladjar, ki ima na Ljubljanici registrirani in redno privezani ladjici Emonca in Emona 2, poudarja, da mu največ težav povzročajo vandali in tatovi. Lani so mu škodo naredili trikrat, letos enkrat; prerežejo mu cerado, razbijejo šipe, spraznijo gasilne aparate s prahom. Policisti in kriminalisti pa storilcev skoraj nikoli ne odkrijejo, pravi ladjar. Ob tem se sprašuje, zakaj na leto plačuje 1500 evrov najemnine za privez, če LPT ne poskrbi niti za varovanje pristanišča, pri vseh vstopno-izstopnih mestih pa pogreša tudi velike zabojnike za plastiko, pločevinke in steklo. Kot navaja, mora zdaj vreče nositi v enega od trgovskih centrov, kjer se je v zameno za nekaj voženj z ladjo dogovoril za odlaganje odpadkov.

Opozarja, da imajo nekateri privilegirani ladjarji možnost priveza na krajih, kjer ovirajo promet, huda ovira na reki pa je po njegovem plavajoči podest, ki ga je občina dovolila ob Makalonci in ki se, širok približno pet metrov, zajeda v reko na enem njenih najožjih delov. Ker je zato tam možen le izmenični promet, je prepričan, da splav z gostinskimi mizami nima kaj početi sredi Ljubljanice.

Kot pravita Pretnar in ladjar, državni inšpektor redno izvaja nadzor na reki. Prihaja vsake tri mesece in preverja vsa dovoljenja, registracije plovil, tehnično opremljenost in brezhibnost plovil.

Pred zapornico zaščita, suparjem omejiti območje

Jože Klemenčič, inšpektor za plovbo po celinskih vodah pri upravi za pomorstvo, je pojasnil, da na Ljubljanico prihaja občasno, ker je za nadzor varnosti plovbe na celinskih vodah še vedno sam. Za boljši nadzor bi morali po njegovem ustanoviti najmanj tri rečne kapitanije, za zahodno, osrednjo in zahodno regijo, pooblastiti več rečnih inšpektorjev oziroma bi morale občine same nadzirati izvajanje svojih plovbnih odlokov.

V zvezi z nesrečo je pojasnil, da je ladjarju prepovedal plovbo, odredil izredni tehnični pregled plovila in prepovedal njegovo uporabo do predložitve potrdila o tehnični brezhibnosti. Čeprav se je nesreča končala brez posledic, meni, da bi morali pred zapornico čim prej namestiti jeklenico ali drugo zaščito, ki bi lahko ustavila plovilo brez nadzora. Zaradi vse večjega števila suparjev bi bilo po njegovem smiselno, da bi v MOL razmislili o omejitvi plovbnega območja zanje. Glede Makalonce je dejal, da mora biti vsak vodni objekt, ki je večji od desetih in širši od treh metrov, vpisan v vpisnik plovil. Ali dejansko ovira promet ali ne, pa lahko ugotovijo le za to pooblaščeni strokovnjaki, ki imajo pravico revidirati elaborat o primernosti vodnega objekta.