Na poti, toda ne napoti

Ljubljansko ogledalo: Na odprtju fotografske razstave Na_póti, ki so jo pripravili begunci.

Objavljeno
18. november 2016 18.18
Razstava Na poti predstavlja fotografije, ki so jih naredili begunci sami. Prireditev je potekala v sklopu Festivala za kritiko znanosti, na Fakulteti za družbene vede - FDV. Ljubljana, Slovenija 16.novembra 2016 [fotografske razstave,kulturne
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec

Fotografije, ki so jih ta teden razobesili v avli fakultete za družbene vede, so delo beguncev, ki so pred časom pribežali v Slovenijo. Od nekaterih prikazov, ki jih je bilo mogoče v zadnjem letu zaslediti v medijih, se te razlikujejo ‒ na njih so videti ljudje.

»Ne gre zato, da bi govorili o naših nesrečnih življenjih, ampak da pokažemo, kako lahko skupaj izboljšamo življenja vseh nas in ustvarimo boljšo skupnost,« je po sredinem odprtju razstave na fakulteti za družbene vede, ki nosi naslov Na_póti, povedal eden od njenih soavtorjev Payman Qasimian, politični begunec iz Irana. »Pokazati želimo, kdo smo v resnici in iz kakšnih kultur prihajamo. Hkrati tudi to, da se lahko skupaj smejimo, ustvarjamo in sodelujemo, saj smo ljudje. Upam, da najdemo ta stik,« pravi štiridesetletnik, ki je letos bežal že drugič. Prvič je iz Irana prek Pakistana zbežal v ZDA, drugič pa je po balkanski poti prišel do Slovenije. Pred nekaj tedni in po več kot pol leta čakanja so mu na slovenskem ministrstvu za notranje zadeve priznali pravico do azila. Po podatkih ministrstva so letos priznali status mednarodne zaščite skupno 128 ljudem, toda 84 so jih zavrnili, še 176 zavrgli, v kar 453 primerih pa so postopek ustavili, ker so ljudje že pred vsebinsko odločitvijo odšli iz Slovenije.

»Vidim ljudi, ki se držijo stran od beguncev in migrantov, ker jih ne poznajo in jih je morda strah. Prav zato se mi zdi pomembno, da jim pokažem drugo stran in to počnem tudi s stand-up komedijo. In to ni zgodba samo o meni, ampak je zgodba vseh migrantov, ki živijo v Sloveniji, in imajo ogromno talentov in potencialov,« razmišlja Payman.

Platforma za javno delovanje

Na razstavi Na_póti, katere soavtor je Payman, so nanizane fotografije, ki so jih begunci posneli z mobilnimi telefoni in jih tudi sami izbrali. Nastale so tam, kjer so v zadnjem času bili – na poti. Žica med fotografijami pa opozarja na realnost na slovenski državni meji, kjer stoji okoli 157 kilometrov rezilne žice in 27 kilometrov panelne ograje.

Da fotografije predstavljajo novo poglavje v žanru klasičnega potopisa, ko begunci niso objekt upodabljanja drugih, ampak so fotografi in selektorji, razstava pa ni reprezentacija beguncev, ampak platforma za njihovo delovanje v javnem prostoru, je na sredinem odprtju poudarila Lilijana Stepančič iz Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ). Naslov razstave pa govori o položaju novih potopiscev, ki so ves čas na poti, hkrati pa marsikomu tudi napoti. Pri ČKZ tudi poudarjajo, da je razstava del njihovega širšega prizadevanja proti »spornemu medijskemu poročanju, problematičnih političnih in državnih odločitvah ter odklonilnemu stanju duha v družbi, ki so spremljali prehod in prihod beguncev«.

Da upravljanje migracij lahko povežemo z upravljanjem ekonomske krize, v uvodu nove številke časopisa z naslovom Balkanska migracijska pot: Od upora na mejah do striptiza humanizma zapišeta urednici Uršula Lipovec Čebron in Sara Pistotnik: »Javna sredstva se usmerjajo stran od dejanskih potreb večine ljudi – v reševanje finančnih insitucij in selekcioniranje ter pogojevanje pri dostopu do storitev socialne države in drugih javnih virov za čedalje bolj obubožano prebivalstvo Evrope. Sočasno spremljamo tudi rast protiimigrantskih diskurzov in naraščanje nestrpnosti do revnih, kar ovira solidarnost med obubožanimi prebivalci in preprečuje medsebojno prepoznavanje skupnih problemov in skupnih razlogov za upor«.

Skoraj natanko leto dni pred odprtjem razstave Na_póti so po navodilih Cerarjeve vlade vojaki na meji s Hrvaško začeli odvijati prve kolute rezilne žice. Kljub pozivom tedanje vlade v Zagrebu, naj žico umaknejo in številnim protestnim akcijam državljanov ta še vedno stoji. »Ob žici mi ni prijetno,« razmišlja Payman. »Ločuje me od drugih ljudi in mi daje vedeti, da naj bi bil drugačen, da nisem kot ostali. In zato je ne maram.«