»Ne potrebujete bogastva, zgolj 100 evrov«

Vprašalnik Ljubljanapolisa: S finskim matematikom Ottom Urpelainenom o lebdečem srcu, čevlju in magnetnih silah.
Objavljeno
25. november 2013 18.56
Otto Urpelainen 22.novembra 2013
Maja Čakarić, Delo.si
Maja Čakarić, Delo.si

Ljubljana – Za prometne zagate v mestu bi nam lebdenje lahko prišlo prav. Otto Urpelainen, finski matematik, ki trenutno živi v Ljubljani, je videti kot pravšnji sogovornik o principu kljubovanja težnosti. Najprej je v to prepričal škatlico vžigalic, zdaj ustvarja večji stroj Crystal C Levitation Machine.

Poskusiva biti natančna in kar se da razumljiva: s čim se moraš za začetek opremiti?

Brez magneta ne gre.

Potem gre kar samo od sebe? Zadostuje že, če smo kadar koli v življenju sestavljali lego kocke?

Poskusiva se vživeti v projekt: gotovo me ne bi bilo tu, če se ne bi z umetnico Meto Grgurevič seznanila na Finskem, kjer je lani sodelovala na rezidenčnem programu HIAP (Helsinki International Artist Programme, 2012). Nekega dne smo v skupini Koelse – ukvarjamo se z elektroniko in reciklažo, torej nekakšno eksperimentalno elektronsko umetnostjo – prejeli mail z vprašanjem, ali bi znali izdelati Teslovo navitje. Tudi če bi, ne bi znali zagotoviti popolne varnosti. Sledilo je vprašanje: kaj pa levitacijski stroj?

Nič lažjega.

Lahko si predstavljate, da me je takšna oseba resno fascinirala. Pregledal sem spletne strani in ugotovil, da lahko pomagam. V studiu sva preživela en mesec, in ko sva ustvarjala Lucid dream, je bilo včasih res videti, kot da se igrava z lego kockami. Tokrat imava manjšo tovarno v stanovanju oziroma ateljeju, kjer živi in dela z Jašo. Jaša drži tudi niti projekta, kjer je levitacijski stroj le en del. Sicer pa z Meto premetavava elektronske komponente in elektromagnete, ki jih celo sama izdelujeva.

Koliko tisoč evrov vas bo stala?

Za prvega, tistega z lebdečo škatlico, nisva kupila skoraj ničesar. Ta je bolj sofisticiran. Sem v tej srečni poziciji, da mi ni treba skrbeti za denar. Pomaga tudi to, da so nam na Gimnaziji Šentvid posodili zelo drago električno opremo za razvijanje projekta. Že zdaj lahko ocenim, da ne bo dražji od stotih evrov. Velik del zneska sva tako rekoč vrgla skozi okno. Poskusiš, ne deluje, poskusiš znova, uspe. Ne moreš niti porabiti veliko, če veš, kaj delaš.

Nazadnje dodate ščepec čarobnega prahu?

Čarovnija je, da objekt lebdi, ker ga en magnet privlači, drugi odbija, senzor pa spremlja njegovo lego. Če ga ne bi bilo, bi padel na tla ali pa bi ga povleklo k magnetu.

Osnovo imava. Lebdi lahko škatlica, zdaj izdelujete objekt v obliki srca ...

To imam za domačo nalogo. Ne vem pa še, če bo uspelo, ker se kmalu vračam na Finsko, se pa morda še vrnem do februarja, ko je v galeriji Vžigalica in kulturnem centru Tobačna 001 predvidena Jaševa samostojna razstava (spomladi se nato ves projekt preseli še v New York, v rezidenčni program Pioneer Works). Hecen je občutek, ko ugotoviš, da si tako pomemben za skupino.

Samo še malo, pa bo v zraku tudi človek?

Počasi, začel sem tako, da je lebdelo nekaj gramov, zdaj uspeva že 75 gramov, cilj je 500 gramov. Če bi mi uspelo vsaj pol toliko, bo že 40-krat več kot prej. In če učinek nato podvojim, bi lahko dvignili osem kilogramov.

In če bi imeli večje magnete?

Bi uspelo, vprašanje je le, kako bi človek prenesel tako močno magnetno silo.

Nato se z malo poliranja znajdemo že v znanstveni fantastiki?

Ne, če bi se hoteli premakniti. S takšno tehniko bi načeloma lahko dvignili človeka od tal, ampak bi obtičal. Lažje bi bilo s superprevodniki. Za komercialne namene sem že videl lebdeti čevlje in energijske pijače. Je zanimivo, ne pa praktično.

Razvoja ne zaustavlja kakšen industrijski lobi, ki se ne bi mogel sprijazniti z novimi potovalnimi metodami?

Kaj pa vem, ta ideološka raven me niti ne zanima, zato pa me tehnika, gradnja tehnologije. Rad imam tudi umetnost in si želim biti vpet vanjo.

Ker je lažje delovati v polju, ki je obvladljivo?

Tako rad vplivam na svet. Res se zabavam, medtem ko ga gradim. Ljubše mi je, da pride kdo na razstavo in ga ob pogledu na objekt prevzamejo močna čustva.

Ljubljančani s takšno razstavo še niso imeli izkušnje.

Je pa nekaj na vas – takšen je moj vtis, ki sem ga dobil že, ko sem spoznal Meto –, da ste nagnjeni k takšnim idejam, in zdi se mi, da vas bo premamila. Zanimajo vas levitacija, potovanje v vesolje, znanost, vzponi ...

Smo sanjači?

A ne romantični. Radi sanjate o znanosti, njenih možnostih in tehnologiji.

Ker nam resničnost ni čisto po meri?

Zateči se v fantastičen svet je fantastično. To je eden lepših pobegov. Nimam nič proti Američanom, ampak poglejte, o čem sanjajo. O večjem avtu, hiši, novih iphonih. Potem vidim vaše sanje. Ko sanjate, sanjate veliko, nato to zasledujete. No, saj, kdo se danes ne pritožuje, vsi imamo velike težave. Tudi Finci jih imamo in prav dobri smo v pritoževanju. Zelo smo si podobni, čeprav živimo vsak na svojem koncu Evrope. Vas obliva Sredozemsko morje, nas pa Baltik.

Prijetna razlika.

Mislim, da Finci živimo preveč po pravilih. Naši zakoni zato postajajo vse bolj nenavadni.

Recimo?

Da otroci ne smejo s kolesom v šolo, ker je preveč nevarno. O implementaciji se resno pogovarjajo.

Ste tu zasledili več spontanosti?

Lep dokaz je ta, da so lučaj stran od bolj prestižne soseske zidovi prekriti z grafiti. To mesto dela življenjsko. Na Finskem se nič ne zgodi nepričakovano, če pa že, nato nastopi zakon. V Helsinkih so v delu pristanišča iz gradbenih odpadkov več let postavljali savno. Bila je brezplačna, samo les si prinesel s seboj. Seveda ni imela dovoljenja in so jo porušili. Imeli so se dobro, ampak – ni bilo po pravilih.

Zanimivo, da niste šli snovat ideje na kakšen imeniten matematični institut. Imate tu vse pri roki za mehaniko in čarovnijo?

Delov ni težko dobiti že zato, ker zna Meta vse uresničiti. Ona je čarovnik. Je pa res, da deli niso čarobni, morda je le kombinacije.

Da iz navidez zapletenega ustvariš preprosto?

To sem opazil. Ne potrebuješ velike tovarne, če veš, kaj počneš. Marsikaj izdelamo tudi sami. Lahko bi poskusil delati tudi sredi gozda in samo s svojimi rokami. Moram vam povedati, spomnil sem se znanca iz umetniške akademije v Angliji, ki je sam, brez opreme izdelal toaster. Če je potreboval kovino, je šel do zapuščenega rudnika, izkopal rudo in raziskoval, kako iz nje potegniti ven rudo. Nastal je robusten aparat. Dve leti je izdeloval nekaj, kar bi lahko kupil za 10 evrov.

Vi pa ne boste ustvarili pošasti? Ni pa prav velike verjetnosti, da bi nas nekega jutra pred oknom presenetil leteči slon, ali zmaj, ali kaj drugega, podobno manj običajnega?

Zagotavljam, da ne. Upam samo, da bo delovalo.