Tiskane izdaje
Ljubljana – V slovenskih občinah je vse več dejavnosti za izboljšanje dostopnosti do prostora in informacij slepim in slabovidnim. Talni taktilni vodilni sistem (TTVS) so prvi začeli postavljati v Mariboru, nato še v Ljubljani, to pa zahteva veliko strokovnega znanja in dosledno izvedbo.
Vsekakor je pomembno zavedanje, da je samostojno gibanje v prostoru sicer za večino ljudi nekaj samoumevnega, slepim in slabovidnim pa predstavlja veliko večji izziv. TTVS sestavljajo rebraste in čepaste plošče. Rebraste slepega z belo palico vodijo, usmerjajo in preusmerjajo, čepaste pa ga obveščajo o bližini vhoda v stavbo ali avtobusnega postajališča in opozarjajo na spremembo smeri. Pri tem je pomembno, da so elementi kontrastne barve glede na okolico in da so vodilni elementi nekaj milimetrov višji od podlage.
Ne ponavljati napak
Slepi in slabovidni so zadovoljni, ker so se stvari tudi pri nas končno začele premikati; v tujini ponekod poznajo TTVS že od konca 60. let prejšnjega stoletja, prve so leta 1968 postavili na Japonskem. Cenijo narejeno, čeprav je narejenih veliko napak, ki pa jih bo mogoče v prihodnjih primerih odpravljati, so ugotavljali na strokovnem seminarju o urejanju dostopnosti urbanega prostora za slepe in slabovidne s poudarkom TTVS v organizaciji Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS), Zavoda za spodbujanje dostopnosti Dostop in Mestne občine Ljubljana (MOL).
Kot takšne, ne najbolj posrečene primere, so v Mariboru navedli pot za slepe, ki se konča v ograji mostu čez Dravo. V Ljubljani se tako zaenkrat konča pot po Čopovi, nadaljevanje načrtujejo prihodnje leto. Čepi na čepastih ploščah na prenovljenem Cankarjevem nabrežju pa niso pravilno zamaknjeni in slepi s palico zdrknejo čez in tako niso pravilno opozorjeni na spremembo smeri. Še vedno pa so problem tudi stoli in mize lokalov, ki so preblizu poti za slepe, tako je tudi pri lokalu na Čopovi. Tudi taktilne oznake na Bregu zaradi vdrtosti niso najboljše.
Pri urejanju dostopnosti je pomemben tudi celostni pristop, ki upošteva vse vrste ljudi s posebnimi potrebami, kar se lahko velikokrat izključuje; gibalno oviranim z vozički denimo robniki predstavljajo hude težave, za slepe, ki se orientirajo z belo palico, pa je včasih zelo nevarno, če robnikov ni pred vstopom na cesto, kar je mogoče urediti s taktilnimi oznakami. Poleg robnika lahko slepim pri orientaciji pomaga tudi rob stavbe. Slabovidni, ki so še večja skupina, pa potrebujejo kontrastno barvo, denimo, na stopnicah, še posebno imajo težave s stopnicami pod Narodno galerijo v Ljubljani; pomagajo jim tudi barvno poudarjene čepaste plošče v TTVS. Opozarjajo tudi, da je včasih še posebno moteča moderna arhitektura, ki je sicer estetska, vendar je treba upoštevati njeno uporabnost za vse skupine ljudi.
Moteče ovire
Poudarjajo, da bi bilo potrebno več narediti na področju izobraževanja bodočih arhitektov in gradbenikov, pa tudi pri ozaveščanju javnosti. Ljudje se namreč mnogokrat ne zavedajo, da na pločnikih, še posebej pa tam, kjer so talne taktilne oznake, ne sme biti nobenih ovir vsaj 60 centimetrov okoli, saj slepi ne vidijo in se lahko zaletijo. Tako so zanje moteči na pločnikih parkirani avtomobili in kolesa, cvetlična korita, označevalne table, smetnjaki, stoli in mize lokalov; prav tako pa oglasne table in prometni znaki ne smejo biti postavljeni prenizko, saj se slepi lahko vanje zaletijo. Slepi so poudarili, da mora TTVS oblikovati zaključeno celoto, kajti najhujša napaka je, da se taka pot kar nekje na sredi konča, kar jim povzroči velike težave. Dobro je, da vodi vsaj do vogala, ki je za slepe orientacijska točka. Opozorili so tudi na problematiko poenotenja določenih standardov za slepe, ki bi povsod pomenile isto in bi jih enako razumeli vsi. Spomnili so tudi, da bi se bilo treba ustrezno pripraviti na razvoj tehnologije, tudi navigacijskega satelitnega sistema Galileo, uporabo pametnih telefonov in bele palice, ki reagira na dražljaje, vendar pa so pri tem še težave z nenatančnostjo in osveževanjem podatkov.
Pomembnost izobraževanja
Slepi se po prostoru gibajo s pomočjo bele palice, pri čemer jim je v veliko pomoč TTVS, s pomočjo videčega vodnika, psa vodnika ali s pomočjo elektronskih pripomočkov za orientacijo, pravi profesor tiflo pedagogike in specifičnih učnih težav Peter Rot z zavoda Dostop. Poudarja pomen izobraževanja o uporabi in pravilni drži bele palice, ki simbolizira neodvisnost osebe s slepoto; v tujini slepi potrebujejo 80 do 120 ur izobraževanja, da se lahko samostojno gibajo. Svoje oznake pa imajo tudi zvočni semaforji, tipna puščica na vrhu denimo slepega usmerja, druga oznaka ga opozori, če je na cesti kakšen otok in podobno.
Vživljanje v uporabnike
Krajinska arhitektka Andreja Albreht z zavoda Dostop, ki je sodelovala pri načrtu TTVS Mariboru in Ljubljani, je opozorila, da je ustrezno načrtovanje potrebno še veliko pred postavitvijo TTVS, pravilno je treba umestiti urbano opremo, smetnjake, cvetlična korita, gostinske vrtove, da ne ovirajo pešcev in pri tem opozorila, da kolesarska steza na pločniku, kje so tudi taktilne oznake, ni najbolj posrečena rešitev, če za to ni dovolj prostora, ker slepi ne vidijo, če se znajdejo na kolesarski stezi. Vedno pa je potrebno iskati kompromise in upoštevati raznoliko skupino tako slepih in slabovidnih, kot tudi gibalno oviranih, gluhih, naglušnih itn. V zvezi z dostopnostjo je opozorila tudi na razvoj mednarodnega standarda, pa tudi, da vse, kar je pri nas na cesti ni primerno. Glede na to, da zaostajamo za tujino, bi bilo tudi dobro uporabiti njihove izkušnje in ne ponavljati napak, pri tem pa je potrebno veliko vživljanja v uporabnike.
Varne poti v večjih središčih
Krajinska arhitektka dr. Andreja Zapušek Černe z Dostopa je povedala, da bi z varnimi potmi radi opremili vsa večja regijska središča, pa tudi kraje, kjer so pomembna vozlišča; pri tem je izpostavila tudi brniško letališče, kjer bi bilo pomembno, da bi lahko slepi prišel vsaj do prve informacijske točke. V mnogih krajih so načrti že izdelani. Treba je razmisliti, kaj je že uporabnega v prostoru in potem vse to smiselno povezati v celoto. Predvsem je pomembno, da so poti povezane in vrzeli zapolnjene. Opozorila je tudi na ustrezno vzdrževanje teh poti, tudi robnikov, ki velikokrat zahtevajo posebne prijeme; velikorat jih je potrebno vzdrževati ročno in z manjšimi stroji.
