Ni prav zaželeno, da bi občani imeli večji vpliv

»Težko je pričakovati, da se odnos državljanov do politikov na nacionalni ravni ne bi odražal tudi na lokalni.«

Objavljeno
27. februar 2014 17.14
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana

Ljubljana – Statut mestne občine sicer predvideva neposredne oblike sodelovanja občanov pri odločanju, vendar po podatkih MOL zbor občanov ni bil sklican niti enkrat. Pobude za ljudsko iniciativo so bile doslej tri, a jih je zavrnil mestni svet. Čeprav je bilo pobud za referendume več, so izpeljali zgolj enega.

Zanimivo je, zakaj ljudje ne izkoriščajo možnosti, ki jih imajo na voljo, razmišlja Miro Haček s fakultete za družbene vede, ki med drugim raziskuje lokalno samoupravo. Kot pravi, je sicer vprašanje, koliko bi takšno sodelovanje dejansko vplivalo na odločanje, vseeno pa ga preseneča, da občani denimo ljudske iniciative sploh ne uporabljajo, čeprav bi po statutu MOL najmanj pet odstotkov volivcev tako lahko zahtevalo izdajo ali razveljavitev splošnega akta ali druge odločitve občinskih organov. »Očitno se ne najde interes, da bi spisali predlog in ga poslali mestnemu svetu. Ta bi namreč po statutu o njem moral odločati,« pojasnjuje Haček. Po drugi strani predlogi, ki prihajajo iz četrtnih skupnosti, velikokrat ostanejo zgolj predlogi, o katerih se ne razpravlja, še manj se jih upošteva. Tudi lokalni referendum se po njegovem uporablja precej slabo. »Še vedno je zasidrano razmišljanje, češ saj imamo izvoljen predstavniški organ v občini, ki odloča, ljudje pa imajo vsaka štiri leta možnost vplivanja, ko grejo na volitve. To sicer drži, vendar bi instrumenti neposredne demokracije in soodločanja lahko pomenili dodano vrednost.«

Občina: Sodelovanje z občani je pomembno

Na MOL zatrjujejo, da so odprti za predloge in mnenja občanov. »Občina prek različnih metod in kanalov javnost vključuje v različnih fazah, od sprejemanja odziva na informacije do posvetovanja in soodločanja,« pojasnjujejo in dodajajo, da od leta 2009 s strokovnim svetovanjem na odseku za pobude meščanov omogočajo »kar najvišjo stopnjo informiranja in povratnih informacij ter pomoči pri urejanju in reševanju različnih problemov«. Alenka Pavlin z oddelka za urejanje prostora pravi, da se sodelovanje z občani sicer razlikuje od projekta do projekta, a da je »minimum sodelovanja skozi institut javne razgrnitve in obravnave vgrajen že v zakonodajo«. Nataša Jazbinšek Seršen z oddelka za varstvo okolja pojasnjuje, da z občani redno sodelujejo. »Trenutno smo v okviru projekta Ljubljana si ti! na spletni strani postavili aplikacijo s pozivom, naj posamezniki prispevajo svoje predloge, kako še izboljšati kakovost življenja v mestu.«

Da ni prav zaželeno, da bi prebivalci imeli večji vpliv pri odločanju, ne zgolj pri sodelovanju, kar se kaže zlasti v večjih občinah, pa opozarja Miro Haček. »Poglejmo samo, katere instrumente dajejo občine na voljo prebivalcem: spletna stran obstaja, elektronski naslov tudi, potem pa se skoraj že konča. E-forum ni prav zaželen, e-anketa prav tako ne, da se morda ne bi razkrilo kaj nerodnega.« Po Hačkovih besedah je novogoriška občina kot ena redkih razvila elektronsko participacijo občanov, po drugi strani pa ima ljubljanski župan uradne ure, ko je na voljo občanom, česar mnoge druge občine ne poznajo.

Nezanimanje ljudi, da bi se vključili v odločanje, je po njegovem sicer odsev splošne klime v državi, politične kulture in dejstva, da so politične institucije tiste, ki jim najmanj zaupajo.

»Težko je pričakovati, da se odnos državljanov do političnih institucij in politikov na nacionalni ravni ne bi odražal tudi na lokalni in da bi bili ljudje pripravljeni sodelovati z institucijo, ki ji po vseh anketah bolj malo zaupajo,« še meni Haček. »V takih okoliščinah se odzovejo tako, da se s tem preprosto ne ukvarjajo in da ne grejo na volitve, kar se bo najverjetneje zgodilo jeseni, ko napovedujem najnižjo volilno udeležbo doslej.«