»Ni res, da je javni prostor le skrb upravljavca«

Javni prostor bi moral biti prostor, ki ga meščani ne zgolj souporabljajo, ampak ga predvsem sooblikujejo.

Objavljeno
06. januar 2016 16.57
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec

Ljubljana – Mesta brez javnih prostorov si ni mogoče zamisliti, ali bolje rečeno, takšen prostor ni mesto, je v enem od svojih esejev zapisal sociolog Drago Kos. Da se z javnim prostorom danes ne dogaja nič drugega kot z drugimi javnimi dobrinami, pa opozarja arhitekt in urbanist Marko Peterlin.

Tako ali drugače sta javni prostor in njegova kondicija predmet številnih razprav, predvsem pa je z njim povezana marsikatera akcija civilne družbe. Tako so prebivalci Ljubljane skupaj s KUD Obrat propadlo gradbišče blizu železniške postaje preoblikovali v skupnostni urbani vrt, kjer hkrati organizirajo predavanja na temo prostora, v društvu Prostorož pa od lani s prebivalci raziskujejo status in pomen javnih površin v stanovanjskih soseskah. Prostor v glavnem mestu prevprašujejo tudi na spletnem portalu inštituta Danes je nov dan. Med drugim opozarjajo na »problematičen razvoj Ljubljane, ki se s svojo ureditvijo vse bolj prilagaja turistični ponudbi in željam profitabilnosti, pri tem pa pozablja na svoje prebivalce«. Ustvarjalci spletnega projekta Vobi, vodiča po birokraciji, pa ozaveščajo: »Ni res, da lahko za javne in skupne prostore skrbi le upravljavec, pa naj bo to občina ali upravnik stavbe. S svojimi dejanji in pobudami lahko takšne prostore bistveno izboljšamo in spremenimo v prijetne kraje, kjer se boste zadrževali vi in ljudje okrog vas.«

Marko Peterlin z Inštituta za politike prostora opiše javni prostor kot prostor, ki je dostopen vsem. V njem se odvija javno življenje, dostop pa je načeloma brezplačen in odprt za vse pod enakimi pogoji. Peterlin sicer opozarja, da je danes z javnim prostorom tako v slovenskih mestih kot drugod po svetu podobno. Čeprav se po eni strani iščejo načini in novi modeli za njegovo učinkovito upravljanje, kar pomeni tudi vključevanje od spodaj – prebivalcev in lokalnih skupnosti, pa se po drugi strani dogaja »poblagovljenje javnega prostora«, ko različni, tako zasebni kot javni akterji iščejo načine, kako ga tržiti. Da so trendi v številnih mestih od sedemdesetih let podobni, cilj pa ostaja enak – povečati prostorsko polje za akumulacijo kapitala, ugotavlja sociolog Klemen Ploštajner. Kot pravi, se tako »javni prostori privatizirajo, na preostale pa se postavlja varnostna služba«.

»Mi smo prostor«

Maja Pegan
iz društva Hiša!, v katerem so se zbrali kulturni ustvarjalci in od leta 2010 v drugem največjem mestu v državi izvajajo program Živa dvorišča Maribora, razume javni prostor kot življenjski prostor. »Javni prostor je lokacija, ki omogoča prehodnost življenj in živečih bitij in ni omejena izključno na trge, ceste in ulice.« Po njenem je zato treba ljudi ozaveščati, da se v tem prostoru zadržujejo in niso sami.

»Mi smo prostor, mi dajemo ulicam ime, mi jih prepoznavamo, mi odlagamo smeti na ulice in mi smo tisti, ki smo odgovorni za okolje, skupaj s tistimi, ki smo jim te prostore prepustili v upravljanje,« je prepričana kulturnica. Po njenem se sicer javni prostor vse manj dojema kot življenjski, in to, kot pravi, kaže na odnos kolektiva do prostora – razume ga kot nekaj, kar je kvečjemu individualna pravica, in ne deljena. »Če torej prostor, ki je v upravi vladajočih, ni kakovostno upravljan, če mi sami nimamo zdravega odnosa do skupnega prostora, je to tudi odraz nas samih do kolektiva, ki ga tvorimo.«

Da se javni prostor ali spreminja v potrošniški karneval ali preprosto sameva, meni Ploštajner, ki je v družboslovni reviji Teorija in praksa nedavno pisal o neoliberalnem mestu. »Javni prostor bi moral biti prostor, ki ga meščani ne zgolj souporabljajo, ampak ga predvsem sooblikujejo,« pravi Ploštajner. »Nič od tega danes ni v Ljubljani, kjer v centru mesta javne površine postajajo prostori za trošenje, na obrobju mesta pa takšne površine razpadajo.« Ko premišljujemo o javnem prostoru, se je po sociologovih besedah treba najprej vprašati, »ali obstaja sploh kaj takšnega, kot je javnost«, ki bi prostor uporabljala in zasedala.

»Javnost, ki vse bolj razpada na individualizirane potrošnike in privatizirane sorodstvene, prijateljske ali interesne celice, ni javnost, ki bi uporabljala javni prostor kot prostor srečevanja, sodelovanja in sooblikovanja.« Tudi politika, kot pravi, ne obravnava državljanov kot udeležencev v političnem procesu, ampak kot potrošnike, davkoplačevalce ali kot uporabnike določene storitve. »Seveda ni mogoče zaključiti, da je to zgolj posledica izginjanja javnosti. Z izginjanjem javnih površin namreč izginjajo mesta, kjer bi se ta lahko oblikovala.« Ploštajner to ponazori na primeru stanovanjskih sosesk v Ljubljani, kot sta Celovški dvori ali tista na Mesarski. Pri današnji gradnji je po njegovem namreč javni prostor tako rekoč odveč. »S konstrukcijo naselij brez javnih površin izginja možnost, da se takšno naselje poveže in ga začne soupravljati.«

Javno ni nujno skupno

David Harvey
, eden prodornejših proučevalcev prostora, v svoji leta 2012 izdani knjigi Rebel cities, govori o »pomembni razliki« med javnimi prostori in javnimi dobrinami na eni strani ter skupnem na drugi. Javni prostori in javne dobrine v mestu so bili vedno stvar oblasti in javne uprave in ni nujno, da pomenijo skupno. Kot pravi Harvey, se skozi zgodovino urbanizacije kaže, da je bilo zagotavljanje javnih prostorov in dobrin bodisi z javnimi bodisi zasebnimi sredstvi ključno za kapitalistični razvoj. In čeprav pomembno prispevajo k značaju skupnega, pa je potrebna politična akcija ljudi, da jih pridobijo in kot take ustvarijo. Po njegovem sta, denimo, javna trga Sintagma v Atenah in Catalunya v Barceloni postala skupno, ko so se tam zbrali ljudje, izrazili svoja politična stališča in oblikovali zahteve.

Dobro leto dni po začetku protestov v Sloveniji, januarja 2013, so v Mreži za neposredno demokracijo na notranjega ministra naslovili javno pismo »Javnega prostora ne damo!«. V njem so med drugim opozorili, da je javni prostor prostor družbene interakcije, kamor lahko pod enakimi pogoji vstopa vsakdo in kadarkoli, omejevanje uporabe in vstopa pa po drugi strani pomeni poseg v ustavno zagotovljene pravice do zbiranja in združevanja, posredno pa krni svobodo govora in izražanja. »V oženju konkretnega prostora vidimo tudi simbol splošnega krčenja socialne in pravne države.« Sporočilo so spisali po tem, ko so na Trgu republike v Ljubljani postavili ograje. Danes jih tam ni več, medtem pa v prostor nekje drugje posega žica.