Arhitekturne ideje novih zaporov v Dobrunjah in na Igu

Ljubljana – »Naši zapori niso ne srednjeveške kaznilnice ne hoteli. Res pa je večina prezasedenih in neprimernih,« je ob odprtju razstave arhitekturnih rešitev za prenovo in gradnjo dveh zaporov povedal direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Jože Podržaj.

Z novogradnjo v Ljubljani in prenovo zapora na Igu si obetajo občutno izboljšanje bivalnih razmer, ki so temelj za uresničevanje njihovega poslanstva, to je zagotavljanje resocializacije zapornikov ter ohranjanje in zagotavljanje dostojanstva.

V Sloveniji je bilo včeraj zaprtih 1321 ljudi. Od leta 2015, ko je bilo število zapornikov najvišje (1511), je zaznati rahlo upadanje. Uvrščamo se med države z najnižjo stopnjo zaprtih glede na število prebivalcev, po tem se lahko primerjamo s skandinavskimi deželami. Pa vendar so težave velike. »Pesti nas prezasedenost, nimamo urejenih primernih nebivalnih prostorov za izvajanje programa. Na večini lokacij ni ustreznih prostorov za zaposlene, za usposabljanje, za zaužitje toplega obroka, garderob. Ženski zapor na Igu nima prostorov za mladoletne in gibalno ovirane zapornice ter zapornice matere, prav tako ne prostorov za obiske z možnostjo prenočitve. Na Povšetovi je podobna prostorska stiska. Z novogradnjo v Dobrunjah se bo rešila stiska tudi v drugih moških zaporih s strožjim režimom, kot so Dob, Koper, Celje in Maribor,« je pojasnil Podržaj.

Natečaj z zamudo

Na nujnost izboljšanja razmer v zaporih pogosto opozarjajo varuhinja človekovih pravic in pristojni organi sveta Evrope. Zgovoren je podatek, da je Slovenija v zadnjih letih zaradi slabih bivalnih razmer v zaporih zaprtim in priprtim plačala že 200.000 evrov odškodnine. Pravosodno ministrstvo se je tako končno lotilo reševanja prostorske problematike in lani poleti razpisalo dva natečaja za gradnjo novega zapora za moške v Dobrunjah, ob vzhodni obvoznici in Litijski cesti, ter za prenovo ženskega zapora na Igu.

Priložnost, ob kateri se je dvorana v muzeju arhitekture in oblikovanja (MAO) napolnila v četrtek popoldne, res ni bila običajna, so se strinjali tako predstavniki ministrstva kot predstavniki zbornice za arhitekturo in prostor. V zadnjih dvajsetih letih je bil prenove namreč deležen le zapor na Dobu. Načrtovanje zapora je bilo za večino sodelujočih arhitektnih timov tako bržkone naloga, s katero se bodo spopadli le enkrat v življenju. Najbrž se jih je zato na natečaja prijavilo kar dvanajst.

Izziv v omejitvah

Arhitekti so se morali spoprijeti z več izzivi. Kako narediti humano arhitekturo, ki bo upoštevala vse varnostne vidike tovrstnih ustanov? Kot je dejal predsednik komisije arhitekt Robert Potokar, sta si bila natečaja po vsebini in programu zelo podobna, po lokaciji in možnih rešitvah pa zelo različna. Tako obnova ženskega zapora na Igu predvideva tehten premislek, ker gre za zaščiteno kulturno dediščino, grad s konca 15. stoletja, ki je dotrajan in energetsko neučinkovit. Snovalci prostorskih rešitev so prenovo načrtovali z vednostjo, da se je število obsojenk v zadnjih dveh desetletjih podvojilo, spremenila se je tudi struktura zaprtih oseb in zvišala izrečena zaporna kazen.

Kot najboljšo je komisija izbrala rešitev arhitektov Mine Hiršman, Uroša Rustje, Lare Sedar, Matije Zega, Tomislava Krnača in Božidarja Rustje in njihov elaborat pohvalila z besedami, da zgradbo »umesti v krajino na subtilen način in iz zapora naredi arhitekturo, ki v svojem zunanjem in notranjem prostoru ne daje videza klasičnega kompaktnega zapora za zidom«. Hiršmanova pa je ob predstavitvi projekta povedala, da so se posvetili predvsem temu, kako ustvariti odprt in povezan prostor, ki bo spodbujal humanost, izboljšal socialno vzdušje v zavodu ter vplival na boljšo integracijo zapornic kasneje v družbo in hkrati izpolnjeval varnostne zahteve.

Ker širitev in ohranitev zapora za moške na Povšetovi ni mogoča, OPPN predvideva preselitev na novo lokacijo, na območje ob vzhodni obvoznici in Litijski cesti. Na novi lokaciji naj bi bilo prostora za 388 zapornikov, poleg zaporniških celic naj bi tam uredili še izobraževalni center za uslužbence uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (do sto dnevnih uporabnikov) in možnost nastanitve za 30 oseb. Predvidena je bila ureditev zunanjih površin, prometa, površin za pridelavo zelenjave, varovalnih ograj ter gradnja komunalne infrastrukture.

Celice kot atrijske hiše

Komisija je izbrala zasnovo arhitektov Urbana Petranoviča, Davorina Počivaška, Vida Žnidaršiča, Urše Gantar, Nuše Gruden, Aleksija Vičiča in Alenke Korenjak, ki jo je označila za »sproščeno«. Celice so zasnovali kot velike atrijske hiše, delavnice pa kot dolg objekt, ki gleda na avtocesto in hkrati predstavlja bariero pred hrupom. Zunanji pogled na fasado naj bi »simboliziral stare tovarne, kamor zaporniki vsak dan hodijo na delo«, so povedali v obrazložitvi projekta.

»Na zapornike lahko gledamo kot na izobčence ali pa kot na ljudi, ki so zaradi družbenih dejavnikov pristali na drugi strani zakona. Arhitektura jim lahko pomaga k ponovni integraciji,« je dodal predsednik ocenjevalne komisije Matej Blenkuš in sklenil: »Ugotovili smo, da se tisto, kar arhitektura vrednoti kot bistveno za dobro človeka in dobre bivanjske razmere, ne sklada s strogimi varnostno-tehničnimi zahtevami zaporov. Idealne rešitve ni.«

V MAO so razstavili vse projekte, skupaj z maketami, na ogled bodo do 5. februarja. Oba projekta naj bi začeli izvajati prihodnje leto; ižanski naj bi bil končan leta 2020, dobrunjski pa leto pozneje.