Od vstajniških v četrtne skupščine

Ljubljana – Mariborska iniciativa, ki po posameznih mestnih četrtih redno organizira skupščine, na katerih občani iščejo rešitve tako za vprašanja bivanjskega vsakdanjika kot za probleme pri vodenju občine, je »navdih« pri samoorganiziranem delovanju v glavnem mestu.

Iniciativa za četrtne skupščine Ljubljana je doslej organizirala pet skupščin, tri v središču mesta in dve v Šiški. Kdaj in kje se bodo sestali naslednjič, se dogovorijo na posameznih skupščinah. Zadnjo, na kateri so se pogovarjali predvsem o težavah z upravniki večstanovanjskih objektov, so pripravili v prostorih Stare mestne elektrarne.

Sicer imajo, kot pravijo, največ težav pri iskanju prostorov. »Primanjkuje skupnih prostorov, kjer bi se ljudje lahko srečevali, debatirali, se družili in ki ne bi bili komercialno naravnani,« opozarjajo v iniciativi. Dodajajo, da so doslej uporabljali bolj ali manj avtonomne prostore in prostore kulturnih organizacij, ki so bile pripravljene podpreti tovrstna samoorganizirana srečanja.

Pri prostorih četrtnih skupnosti, ki so sicer namenjeni prav takšnim srečanjem, pa so po njihovih besedah ovira birokratski zapleti. »Hočejo legitimacijo organizatorjev, ampak pri nas organizatorja ni. Gre za skupinsko pobudo. Čeprav smo jim to razložili, so vztrajali pri identifikaciji organizatorjev, kar smo zavrnili,« pravijo. Prepričani so, da bi občani morali imeti dostop do teh prostorov tudi brez posebne identifikacije.

Akcija namesto tarnanja

Temeljno izhodišče iniciative je, da vsak, ki je vanjo vključen, prispeva po svojih močeh. »Ko gre za organizacijo skupščine, je treba poskrbeti za povsem praktične reči, od iskanja prostora do obveščanja ljudi, vsebinske reči pa so stvar debate na posameznih skupščinah,« pojasnjujejo. Doslej najbolj dejavni se nočejo izpostavljati z imenom, so pa »ljudje, ki so se udeleževali vstajniških skupščin v času protestov v Ljubljani«. Tam se je oblikovala delovna skupina »z namenom spodbujanja aktivnosti vseh zainteresiranih prebivalcev Ljubljane«, ki bi se redno sestajali, razpravljali o lokalnih problemih in hkrati razmišljali o rešitvah ter o možnih poteh samoorganiziranja.

Iniciativa si, kot pravijo, prizadeva vključiti vse zainteresirane, ki so se pripravljeni angažirati. S tem se želijo odmakniti od predstavniškega vzorca, kakršen je po njihovem uveljavljen pri okostenelih lokalnih strukturah, kjer en človek ali manjša skupina odloča v imenu drugih. »Sedanji ustroj nas nenehno sili v podrejanje takšnim in drugačnim avtoritetam, naše delovanje pa naj bi bilo odvisno predvsem od pravil in zakonov. Toda ta modus se je izkazal za preživetega, zato menimo, da je namesto jamranja treba prevzeti pobudo in preiti v akcijo,« v skupnem odgovoru še pravijo v ljubljanski iniciativi.

»Največja težava je pomanjkanje najbolj osnovne komunikacije med občani, saj je upravljanje različnih življenjskih zadev prepuščeno vrsti javnih služb ali korporacij, ki pa večinoma ne delujejo v skladu z željami in potrebami ljudi. V luči vsesplošnega opustošenja družbe, uzurpacije skupnega in naraščajoče neenakosti sta samoorganizacija in direktna demokracija metodi, ki po naše prinašata pozitivne učinke.«

Podobna iniciativa v Mariboru je po njihovih besedah dosegla »navdihujočo raven organizacije«. Na vprašanje, ali se z njo povezujejo, pa v ljubljanski iniciativi odgovarjajo: »Spremljamo njihove aktivnosti. Toda kot se je izkazalo, sta okolji različni. Mariborska protislovja so nekoliko drugačna od ljubljanskih, a so vendarle v marsičem podobna. Najbolj opazna razlika pa je, da je Ljubljana še vedno ponosna lastnica župana, ki ga bremeni sum korupcije.«