Vzgoja novega socialističnega človeka

Ljubljansko ogledalo: Vloga akcije obiranja koloradskega hrošča v ideologiji jugoslovanskega socializma.
Objavljeno
20. februar 2017 14.02
Tina Lešničar
Tina Lešničar
Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo, da se bom pridno učil in delal, da bom spoštoval starše in starejše ljudi. Na to prisego nas je spomnil hrvaški zgodovinar Igor Duda na predavanju, ki je pospremilo razstavo o skupni jugoslovanski preteklosti z naslovom Nikoli jim ni bilo bolje?.

Pionir je na prisegi obljubil še, da bo zvest in iskren tovariš, ki izpolni dano besedo. Da se bo ravnal po zgledu najboljših pionirjev, da bo spoštoval slavna dejanja partizanov in naprednih ljudi sveta, ki žele svobodo in mir. Te besede smo recitirali vsi jugoslovanski otroci, od leta 1942, ko je 27. decembra v Bihaću nastala Zveza pionirjev Jugoslavije (pet let kasneje je bila ustanovljena slovenska različica), do leta 1989, ko so posamezne države, s Slovenijo na čelu, začele iz nje izstopati. Z vstopom v prvi razred osnovne šole smo, hočeš nočeš, vsi postali pionirji. Enakost, ki je mogoča samo v enopartijskem sistemu. Nekaj časa so na vrhovih še razmišljali, ali bi bilo smiselno v zvezo pionirjev vključiti le otroke staršev, ki so včlanjeni v komunistično partijo, ampak so idejo opustili in tako je krovna organizacija po avtomatizmu na leto dobila po tristo tisoč novih članov.

Seveda so bili začetni vzgibi zveze pionirjev predvsem politični. Imela je nalogo, da otrokom v mehko sredico njihove nedolžnosti zasidra trdne temelje socialistične družbe – torej idejo narodnoosvobodilnega boja, idejo o bratstvu in enotnosti, samoupravljanju, neuvrščenosti in spoštovanje lika in dela predsednika Tita, nas je na predavanju v Muzeju novejše zgodovine Slovenije spomnil gostujoči hrvaški zgodovinar Igor Duda. Njegovo predavanje, ki ga je organiziralo Zgodovinsko društvo Ljubljana, je v četrtek pospremilo trenutno razstavo o skupni jugoslovanski preteklosti z naslovom Nikoli jim ni bilo bolje?. Navsezadnje so antropologi in etnologi tistega časa ugotavljali, da je bilo sprejemanje v pionirsko organizacijo iniciacijski obred (pravzaprav ne veliko drugačen od podobnih religijskih obredov) na prehodu iz otroškega apolitičnega obdobja v obdobje sprejemanja politične vloge v skupnosti, ko so mladi postajali dejaven in konstitutiven del družbe.

P.I.O.N.I.R.

Sam obred vstopanja v zvezo pionirjev, z ruticami in titovkami vred in recitiranjem prisege na svečani slovesnosti, je v mlada srca vnašal dotlej neznane občutke ponosa in odgovornosti. Dolžnosti pionirja so bile za lažje razumevanje izpisane kar v akrostihu naziva (ti so bili poleg akronimov v prejšnjem sistemu še posebej priljubljeni). Poštenost. Iskrenost. Obzirnost. Natančnost. Izobraženost. Radodarnost. Druge vrline pionirja, zapisane v statutu zveze pionirjev iz leta 1949, so bile še solidarnost, marljivost, resnicoljubnost, skromnost, prijateljstvo, samokritičnost, varčnost in spoštljivost do staršev, starejših in narave. To slednje se je manifestiralo v delovnih in okoljevarstvenih akcijah, v katerih so se kalili zavzeti posamezniki, ki so kasneje delovali v vrstah mladinskih delovnih brigad. Edina odgovornost otrok, je rad ponavljal Tito, ko je parafraziral Lenina, je učiti se, učiti se in še enkrat učiti se. Poleg tega je statut veleval, naj bo dober pionir poslušen in naj izpolnjuje voljo večine, ko pa je treba, naj izrazi tudi svoje mišljenje.

Čeprav je pionirska organizacija sprva perforirala celoten šolski sistem in prostočasne dejavnosti otrok, se je po informbiroju začela ločevati od uradnega izobraževalnega sistema, kar je povzročilo tudi nastanek pionirskih domov, ki so otrokom popestrili popoldneve, je pripovedoval profesor Duda, ki se v raziskovanju osredotoča na pisno dokumentirano zgodovino pionirstva.

Papirnata in živa resnica

A življenje je bilo precej drugačno, se spominja zgodovinarka Prvenka Turk, ki je prišla poslušat predavanje mlajšega kolega. »Od leta 1944, ko sem se vpisala v prvi razred osnovne šole, sem vse to doživljala popolnoma drugače. Nobenega političnega pritiska nisem čutila, niti kasneje, ko sem aktivno delovala v zvezi prijateljev mladine, čeprav je res, da smo bili občasno deležni kritike zveze borcev, ko smo se v programu vedno bolj oddaljevali od prvotno zastavljene tematike NOB.«

Vrednote socialistične vzgoje smo tudi otroci v osemdesetih doživljali precej apolitično in jih ponotranjali skozi druženja, športna tekmovanja, pevske zbore, izlete, tabornike, skupne čistilne akcije, obiranja koloradskega hrošča, ustvarjalne delavnice v Pionirskem domu, dedka Mraza in svoje praznike, od dneva mladosti (25. maj), pionirskega dneva (27. december) in dneva otroškega veselja (31. decembra).

Kakšne so posledice indoktrinacije v socialističnega človeka, ki naj bi se v ideji manifestiral v svobodno, ustvarjalno osebnost, je postalo jasno šele v novem sistemu, kar dobro opiše N'Toko, ko v pesmi Slovenec sem pravi: »Črno-beli pionir v kapitalistični državi, v digitalni eri z analognimi možgani.«