Pozor, Wikipedija ne grize!

Vprašalnik Ljubljanapolisa: Z urejevalcem Andrejem Žoharjem o wikiuniverzumu, prenašanju znanja in trdih orehih.
Objavljeno
25. februar 2013 18.10
Maja Čakarić, Delo.si
Maja Čakarić, Delo.si

Ljubljana – Nekaj podatkov: še 308 dni je do konca leta; znanstveno ime liščka je Carduelis carduelis, umestitev ljubljanske stolnice sv. Nikolaja med dve stavbi uličnega niza je za barok nenavadna ... Modrec, ki vse to ve, je slovenska Wikipedija. Zdaj je stara enajst let. Vse najboljše ji pojeva z njenim soustvarjalcem Andrejem Žoharjem.

Je že zabredla v puberteto? Kako problematična najstnica je?

Wikipedija (WP) ima vse klasične težave vsake organizacije: manj nadzorovan razvoj projektov, nasprotujoča si mnenja, tehnične izzive. Včasih nam komaj uspe sproti posloveniti vse novosti, ki jih uvajajo na ravni krovne organizacije. Na zahodu upada število urejevalcev, saj so večino tem že kakovostno obdelali, zato so se osredotočili na dežele »svetovnega juga«. Še vedno pa raste, se razvija in je iz dneva v dan bolj kompleksen organizem.

Se jo še da nadzorovati, da se ne navzame slabih navad?

Potrebuje še več prostovoljcev. Imamo pa tehnična orodja, s katerimi lahko spremljamo, kaj se dogaja, in se takoj odzovemo. Vandalizma je veliko. Zato so posamezni pojmi zaklenjeni in imajo skrbnike. Sam bedim nad Materjo Terezo. Najprej sem prebral, da se je rodila v Üsküpu. Kaj ni bila iz Skopja? Začel sem poizvedovati in v pol ure se mi je oglasil Indijec s pripombo, da je Üsküp turško ime za Skopje. Saj res! No, vsakdo tako rekoč dobi svoj vrtiček. Kolega je posvojil mestni potniški promet v Ljubljani, vse njegove trase in zgodovino. Natančno ga je obdelal. Študentka z univerze za tretje življenjske obdobje pa je zelo dobro obdelala ljubljanske mostove, vključila je tudi nov odlok o preimenovanju.

Marsikaj na vrtičku dobro uspeva, kaj pa se nikakor ne prime?

Nobenih vsebin ne zahtevamo, vsak prispevek je dobrodošel. Pekli me le, ker so teme v angleščini dobro obdelane, naše pa ne. Kdo jih bo, če ne mi sami?

Nam ni mar?

Premalo nas je in nismo pogumni. Zadostuje, da pritisnite gumb »Urejaj«. Ne grize. Dobro bi bilo, če bi se že v šoli učili tehnike urejanja, saj bi hitro izgubili strah.

Kaj pa pobuda profesorja Mirana Hladnik na Filozofski fakulteti? Je projekt že neslavno končal?

Predvsem bi morali program razširiti na vso državo. Pomembno se mi zdi dvoje: da res vsak prispevek šteje in da bo šla WP počasi med ljudi. Starejša generacija se kar boji njene razsežnosti in urejanja.

Koliko poguma pa je treba zbrati?

Če si vzgojen v duhu socializma in delaš le, kar ti naročijo, veliko.

S čim je vas zapeljala?

Spomnim se, da moja enajstletna hči pogosto uporablja WP. Ker ne govori angleško, ji moram prevajati. Potem me je prešinilo: kdo ima čas, znanje, interes ga prenesti in se še počutiti koristnega za družbo? Upokojenci! Zato sem pisal Ani Krajnc, predsednici društva univerze za tretje življenjsko obdobje, ki je v pogovoru v Obrazih pojasnjevala, da njihovo znanje ostaja neizkoriščeno. Odziv je bil dober, glas je ponesla do Nemčije, na univerzi pa smo medtem priredili tečaj učenja WP. Ko sem bil mlajši, sem se težko preživljal, veliko ljudi mi je pomagalo, napočil je čas, da družbi povrnem, kar sem od nje prejel. Sam sem začel tako, da sem h geslu o računalništvu pripisal štiri besede. Na živce mi gre, če nekdo lahko vse ureja, sam pa tega ne znam.

Z majhnimi koraki do velike veljave? Nenadoma WP že pretendira na Unescov seznam, lani pa je z »mrkom«, ne čisto lastnoročno, v koš zabrisala Sopo in Acto.

Tako je z dobrimi idejami. Bral sem, da kolektivna pamet, če ji pustiš, da prevlada in je ne zastrupijo voditelji, ravna v skupno dobro. Tako kot je bilo v začetku 20. stoletja, ko so v Angliji tehtali bika. Morali so uganiti, kakšna je njegova teža, ne da bi se med seboj posvetovali. Povprečna ocena napovedi je bila le za pol funta vstran od dejanske teže.

Zakaj takšnega modela ne prenesemo na druga področja našega življenja? Ščepec česa vzpodbudnega bi dobro del.

Ne more še postati orodje za neposredno demokracijo. Deloma zaradi tehničnih ovir deloma zato, ker jo uporabljajo bolje izobraženi in mladina, marsikdo je še izvzet. Je pa dober model: mora pa biti dovolj preprosto, da vodi v participacijo. Podobne pobude sicer obstajajo, recimo Predlagam vladi.

Včasih s kakšno temo vseeno komu stopite na žulj.

Lahko se zgodi, vendar vedno tehtamo med koristmi in slabostmi. Če misliš, da ni pravilno, popravi in podkrepi trditev z zunanjim virom. Je pa že več neodvisnih študij pokazalo, da po kakovosti WP ne zaostaja za drugimi viri, obširnosti pa še noben ni presegel.

Kje je meja?

Ni je. Možnosti za razvoj lokalnih različic je ogromno. Nastajajo tudi novi projekti, ki pa so lahko dvorezen meč, kakor je denimo Wikitravel, pomočnik za popotnike. Hude bitke so se bile med uporabniki, ker ni neskončno število tistih, ki prispevajo besedila, obenem pa se projekti zažirajo drug v drugega.

Je tudi slovenska wikidruščina prispevala kaj za globalno dobro?

Raje bi poudaril, s čim se moramo spopasti. Še iz Srbije nas spodbujajo, da ustanovimo lokalno društvo. Ugriznili bomo v kislo jabolko, se formalno organizirali, kar je bolj učinkovito kot neorganizirano prostovoljstvo. Tako smo nazadnje lahko tudi relevanten partner v pogovorih o avtorskem pravu.

Če se ne motim, ste nekaj kislih jabolk že pojedli – vsaj z zamislijo o širjenju vedenja o Ljubljani.

V mestu Monmouth so vse lokalne spomenike opremili s kodo QR. Preseli te na wikičlanek, zapisan v jeziku, ki je nastavljen v vašem telefonu. Ljubljana ima zdaj brezžično omrežje in zato nima izgovora, da ponudbe ne bi tako dopolnila. Od zavoda za turizem smo izvedeli, da so spomeničarji trd oreh za streti in ne želijo spreminjati tabel, čeprav so premalo informativne. Pobudo smo poslali tudi podžupanu Koželju.

In?

Nas je zavrnil, ker ima drugačen predlog.

Kakšnega pa?

Uvedli bodo princip hot spota. Ko boš ob znamenitosti, boš vklopil iskanje in prejel informacije. Ocenjujem, da niso dobro premislili. Kako pa naj turist ve, da nekaj obstaja, če ob njem ni vizualnega sprožilca?

Oziroma res očitnega obvestila.

Slovenije je že dobila minus pike, ker ima preslabo označene kulturne spomenike. Vse več gostov pa prihaja individualno in se slabše znajdejo brez vodiča. In kaj odnese od spomenika, če vidi samo navedeno ime? Tudi zato si želimo ustanoviti društvo: ne moremo voditi projekta, medtem ko smo v službi.

Kako sploh ohranjate red v kaosu? In še to samo z nekaj pravili in predvsem brez policije.

Tako, da se dobimo Pod lipo, v naši klepetalnici. Vendar je laže reševati težave v živo. WP ni sama sebi namen in lahko koristi ljudem tudi lokalno. Pa ne tako, da nazadnje vsakdo obdeluje svoj vrtiček, ampak sadimo in žanjemo skupaj – vsaj po pet minut na dan.