Tiskane izdaje
»Poglej, kako čudovite klopce so naredili. Res lepo,« se misli glasno zarečejo rednemu pa tudi občasnemu sprehajalcu, ko ga na poti proti Čadu ob vznožju Rožnika preseneti lesena forma viva. Nekaj časa mine, preden pogled odlepi od umetelno obtesanih hrastovih hlodov in malo više na drevesu zagleda pravo atrakcijo – orjaškega hrošča rogača.
Na nekdaj degradirani vstopni točki v gozd, tik ob vili Mariji Veri, kjer so si meščani v blatu in ob divjemu odlagališču na črno uredili parkirišče, je na pobudo mestnega odseka za urejanje zelenih površin in čiščenje javnih površin zrasla didaktična informacijska točka Hrošč rogač. Ureditev so zaupali samostojnemu lesarskemu oblikovalcu Dejanu Pfeiferju. Podviga se je lotil s posebnim žarom in ljubeznijo do lesa, ki ju razvija v svojem studiu Drevo s sedežem na Metelkovi, v katerem oblikuje in izdeluje pohištvo iz masivnega lesa, za tiste, ki jih ne vleče v Ikeo.
Dnevna soba na prostem
Ko so očistili območje, so posekali tri okoliške velike hraste, ki jih je načela bolezen, potem pa se je Pfeifer posvetil hlodom in jih v skladu s trajnostnimi smernicami predelal v unikatno urbano opremo. Kar na lokaciji je iz petih hlodov, dolgih od dva do pet metrov, oblikoval nekakšne klopi z zbrušenimi, mehkimi, zaobljenimi in valovitimi površinami, ki so primerne za posedanje in poležavanje. Zdi se, kot bi hlodi, ki se jih ob straneh še drži lubje, lebdeli, saj stojijo na kovinskih nosilcih, ki pa nimajo zgolj estetske vrednosti, je povedal. »S tem sem jim podaljšal rok trajanja, saj so tako zaščiteni pred snegom in vodo.«
Recikliral je tudi lesne odpadke in z lesnimi sekanci pokril tla ter tako ustvaril občutek nekakšne dnevne sobe pod milim nebom. Razmišljal je, da bi iz drevja naredil otroška igrala, a je nizek proračun ustavil visokoleteče načrte. »Potem pa so mimo prišli otroci iz bližnjega vrtca in začeli plezati po hlodih, v njihovi domišljiji so postali smučarske skakalnice in takrat sem ugotovil, da mi je to uspelo tudi s klopmi,« je dejal Pfeifer, katerega lesene oblike, uporabne ali umetniške, bi lahko estetsko umestili v skandinavsko-japonsko-slovenski slog.
Otroškega navdušenja nad novo podobo »njihovega« gozda pa niso delili vsi meščani. »Kaj pa ste to nasmetili, opilke po tleh! Kje bomo pa zdaj parkirali. Bolje bi bilo, da bi prostor asfaltirali,« se je hudoval mimoidoči stric. V dveh mesecih, koliko je nastajala nova točka, je slišal marsikaj, obiskala ga je celo policija, ker je dobila obvestilo o neznancu, ki z motorko razsaja po Tivoliju. A Pfeifer si je vzel čas in vsakomur potrpežljivo razložil, da je to projekt mestne občine, prvi od mnogih predvidenih, ki bo predstavil biotsko raznolikost v mestnem gozdu prek zaščitenih živalskih vrst.
Rogaču bodo nekoč sledile še druge žuželke, veliki pupek in potočni rak. O tem obiskovalce zdaj obveščata tudi informativna panja, eden na izviren način, z označenimi letnicami 140 let starega posekanega drevesa poroča o zgodovinskem razvoju parka Tivoli, drugi predstavi hrošča rogača.
Kakšna tehnologija!
Prava atrakcija lokacije pa je hrošč rogač. Pri oblikovanju meter in pol velikega ter 70 kilogramov težkega primerka je avtor izživel svoje kiparske ambicije. Še prej je natančno proučil njegov videz in lastnosti. »Ko ga pogledaš od blizu, ugotoviš, da je pravi dinozaver. Zadek je kot kapsula, ki se odpre, da se razprostrejo krila, kot kakšen origami. Kakšna tehnologija! Noro! Tudi noge so fascinantne. Na njih ima trne, da je videti kot prazgodovinski borec,« umetnik ni mogel skriti navdušenja nad hroščem, ki si za dom najraje izbere prav hrastova drevesa in se po štirih letih preobrazi v odraslo žival, ki lahko meri do osem centimetrov. S tem je rogač med največjimi hrošči v Evropi.
Iz hrastovega hloda je nato z motorno žago grobo zarezal osnovno formo, potem pa jo kiparsko filigransko obdelal. Hotel je ohraniti strukturo lesa, zato ga ni barval, temveč je uporabil postopek žganja, kot ga poznajo Japonci. »S tem ustvarimo zaščitni sloj, a sem ga vseeno premazal tudi z oljem s črnim pigmentom, da je dobil značilni lesk. Iz recikliranega starega železa je hrošču zvaril še klešče, tipalke in noge in ga z njimi vpel na bližnje drevo.
Uradno bodo novo informacijsko točko, ki je že postala atrakcija mestnega parka, odprli jutri ob 15. uri.
