»Psov vodičev se ne dotika in ne gleda«

»V Ljubljani je precej ovir. Ne bi hotela biti preostra, toda pri številnih novogradnjah vidika slepih niso upoštevali.«

Objavljeno
14. marec 2013 12.05
Posodobljeno
14. marec 2013 14.00
LJUBLJANA 01.03. 2013 Aleksandra Surlo in njen pes vodnik. Foto: ALEŠ ČERNIVEC/Delo
Samo Petančič, Ljubljana
Samo Petančič, Ljubljana
Ljubljana – Sogovornica in njena labradorka Athena že štiri leta pohajkujeta po ljubljanskih ulicah. Od drugih podobnih parov se razlikujeta po tem, da je lastnica slepa, psička pa izučen pes vodič. V mestu se s psom dobro znajde, pravi Surlova. Čeprav samo mesto za slepe morda ni najbolj prijetno, pa ljudje večinoma nimajo zadržkov. Zatakne se le, ko bi radi psičko božali. To jo pri njenem delu namreč zmede.

Koliko psov vodičev slepih je pri nas?

V Ljubljani jih imamo štirje, po vsej državi pa je takih psov štiriindvajset. Tradicija pasjih pomočnikov slepih je pri nas kar dolga, a imamo do njih tudi nekoliko poseben odnos. Razumemo jih bolj kot družabnike, ne samo kot vodnike v urbanem okolju.

Človek bi si mislil, da je tak pes najbolj uporaben prav v mestu.

V preteklosti so jih obravnavali zlasti kot družabnike, zanje so se odločali predvsem starejši. Sodobna percepcija psa vodiča velja šele kakih dvajset let. Med drugim se slepi bojijo odgovornosti. Če imaš psa vodiča, je treba tudi sicer zanj skrbeti, se z njim ukvarjati. Če uporabljaš belo palico, jo pač vržeš v kot.

Kakšne so vaše izkušnje v Ljubljani, kot slepe osebe s psom vodičem?

Prednost psa pred belo palico je, da obide ovire. Najde semafor, prehod za pešce. Če imaš palico, se zaletiš v vsako oviro in nato ugotavljaš, kako jo obiti, kuža pa bo šel okoli nje sam od sebe.

V Ljubljani je sicer precej ovir. Ne bi hotela biti preostra, toda dejstvo je, da pri številnih novogradnjah vidika slepih niso upoštevali. Pohodnih površin niso opremili s sledilnimi črtami, po katerih se slepi lahko orientirajo s palico.

Pa splošen odnos ljudi? Šoferjev avtobusov, zaposlenih v ustanovah? Menda je za slepe velika ovira tudi sneg.

Sneg občutno zaduši zvok, zato je zelo nevaren. Je kot stiropor, ustvari izolacijo, zvok čisto drugače doni. Če ni spluženo, pa je orientacija sploh prava nočna mora. Sneg imam sicer rada, vendar ne v mestu. Malo sem tudi jezna zaradi soli, ker škoduje pasjim tačkam, ampak menda mora biti.

Drugače pa sem zaljubljena v Ljubljano. Na vedno več avtobusih zvočno napovedujejo postajališča, vedno več storitev je namenjenih invalidom. Ljudje so prijazni, tudi vozniki. Težava so edino taksisti, ker marsikateri psa vodiča noče vzeti v avto. Čeprav bi ga po zakonu morali, ker to ni ljubljenček, ampak delovna žival. To je enako, kot če ne bi spustili v stavbo nekoga na invalidskem vozičku.

Sestali smo se na letnem vrtu v starem mestnem jedru. Ali psička na pamet pozna posamezne kraje?

Tukaj sva bili že večkrat. No, danes sva sicer prispeli pred galerijo, ki je zraven. Pes vodič se krajev namensko ne uči, kajti če bi se jih, bi bil potem v neznanem okolju izgubljen. Pozna ukaze levo, desno, naprej, prav tako pozna izraze stopnice, pločnik, semafor in okrog. Ko naleti na oviro, se ustavi in me s tem opozori nanjo. Seveda pa si Athena sama od sebe zapomni nekatere kraje, ki jih pogosto obiskujeva.

Kakšen je vajin odnos, kako sobivata?

Treba je zgraditi enakovreden, delujoč odnos ter ločiti delo in igro. Če se samo sprehaja in ne dela, bi se kuža hitro samo igral. Athena je na primer prejšnji mesec manj delala, zato je zdaj malo iz vaje. Za pse vodiče tudi velja, da se jih ne sme božati in ogovarjati. Prav tako se s takim psom ne sme vzpostavljati očesnega stika.

Zakaj?

V živalskem svetu je očesni stik zelo pomemben, pes je nanj zelo vezan, slepi pa tega stika nimamo. Midve se sporazumevava drugače. Ko jo nekdo pogleda v oči, preusmeri pozornost nanj, jaz pa je ne morem pritegniti nazaj nase.

Kakšen pa je odnos med psi vodiči, slepimi in videčimi?

Napaka je, da se videči preveč osredotočijo na psa. Pes se seveda odzove, in to je težava. Jaz sem potem jezna, psička ne ve zakaj, bistvo pa je, da to moti njeno delo. Tako kot se pri delu ne dotika policijskih in reševalnih psov, enako velja za pse vodiče. Tudi kadar pes ne dela, je spoštljivo slepo osebo vprašati, ali ga lahko pobožate. Med drugim zato, ker jaz ne vem, ali je psičko kdo pobožal ali ne, in to ni prav. Osebno me moti še to, da ljudje govorijo s psom, ne z mano. To je tako ... ponižujoče je morda premočna beseda, vsekakor ni prijetno. Absurdno, kajne, kako očesni stik najde svojo pot. Ljudje morda lažje navežejo stik s psom kot z osebo, ki ne vidi.

Kako bi na splošno ocenili odnose med slepimi in videčimi pri nas?

Pri slepih v Sloveniji je problem tudi to, da jih je v urbanem okolju malo aktivno zunaj. Tako nas ljudje ne vidijo in potem ne vedo, kako bi se vedli do nas. Po drugi strani je res, da če si dolgo zaprt doma, še sam izgubiš občutek za odnose z ljudmi. Pogosto se zgodi, da slepi napačno pristopijo do videčih. Veliko krivde je na nas, več kot pol, bi si drznila reči.