Režiser Jablanovec: »Zadnjica volilnega telesa je od trepljanja že čisto razbeljena«

Vprašalnik Ljubljanapolisa: Z režiserjem Bojanom Jablanovcem o predsedniku, totalni predanosti in mesoreznici.

Objavljeno
12. november 2012 13.44
Posodobljeno
13. november 2012 08.00
SLOVENIJA,LJUBLJANA,8.11.2012,BOJAN JABLANOVEC UMETNISKI VODJA VIA NEGATIVA.FOTO:MAVRIC PIVK/DELO
Maja Čakarić, Delo.si
Maja Čakarić, Delo.si

Ljubljana – Ni pomembno, če ni Broj Jedan ali Flash Gordon in torej nima supermoči, zadostuje, da je predsednik države. Gledališka skupina Via Negativa z umetniškim vodjem Bojanom Jablanovcem na čelu se posebej ne ozira na to, koga volivci okronamo: »Mi smo srečni, da si, kar si. Brez dvoma.« Vsaj v performansu.

Pojasnite prosim podrobneje: ne potrebujemo instituta predsednika države, ste razočarani nad konkretnimi utelesitvami, kaj tretjega?
Premiera performansa slučajno sovpada z volitvami. V nekem drugem času bi bil nagovor povsem enak, namenjen je namreč slehernemu predsedniku države, vlade ali stranke, torej katere koli demokratične institucije. Predvsem razmišljamo o vlogi, ki jo v demokratičnem sistemu igramo državljani, o vlogi volilnega telesa. V predstavniški demokraciji je volilno telo motor, ki poganja sistem. Njegov motor, njegovo meso in njegova hrana – vse hkrati. Neprestano nas kliče, da volimo.

Nebodigaleni pač radi pomagamo?

Kliče in mi volimo. Vsebina že dolgo ni več pomembna. Gre zgolj za ohranjanje forme. Izbiramo le med tistimi, ki so ponujeni na izbiro. Tudi če ne izbereš ničesar, si vštet. Demokratični sistem je zelo inteligenten stroj, ki zmelje vse. Samega sebe hrani in obnavlja. Demokracija je mesoreznica. Glas ni za to, da bi izrazil voljo ali da bi ga kdo slišal.

Mora zato gledališče prisluškovati tem tihim glasovom, da jih nato glasneje prenese naprej?

Umetnik je del tega stroja. Njegova pravica do ustvarjanja in kritike je del mehanizma. Bolj ko je njegov glas slišan, bolj je vštet v temeljno vrednoto demokracije – svobodo izražanja.

Kar je videti kot streljanje s praznimi naboji?

V demokraciji imamo vsi, resnični in virtualni državljani, pravico javno izražati svoje mnenje, zato mnenje nima več nobene vsebinske vrednosti. Vsak protest je formaliziran in že vnaprej vštet kot pravica do izražanja mnenja.

Pa vendar: si je mogoče zamisliti ljudstvo brez voditelja?

Ne. Ljudstvo se lahko vzpostavi samo z vodjo. To je instinkt, tega nam ni vsilila demokracija. Nekdo mora sprejemati odločitve v imenu večine. Mislim le, da se je sistem predstavniške demokracije izpraznil. Bolj ko uporablja diskurz sprememb, bolj prepoznavam zgolj željo po ohranitvi.

Torej imamo takšne, kakršne si brezpogojno zaslužimo?

Strinjam se. Naši demokratično izvoljeni predstavniki odslikavajo zgolj svoje volilno telo. Glede tega moramo biti samokritični: so to, kar smo mi. Počenjajo, kar smo pripravljeni sprejeti. Tudi zato so na plakatu za predstavo gole zadnjice. Oboji smo navadne riti.

In še vztrajate, da predstava ni kritika.

Bolj refleks. Zadnjica volilnega telesa je od pretiranega trepljanja že čisto razbeljena. Ne nastopamo s pozicije kritike, ampak brezkompromisne podpore. Totalne podpore.

Ki pa ni popolna ubogljivost?

Podporo demokratičnim floskulam izražamo do skrajne meje fizične vzdržljivosti. Volilno telo do konca iztrošimo za prazne fraze. O tem se precej sprašujemo.

Kaj pa sklenete?

Da smo iztrošeni. In čeprav to nikomur ni všeč, čeprav vsi vemo, da to nima nobenega smisla, to počenjamo zmeraj znova. Od volitev do volitev igramo to igro s sistemom, v kateri ni zmagovalcev.

Vprašanja načenjate v gledališču, ki je sicer javni prostor, pa vseeno zaprt. Ne bi raje s performansom stopili na mestne ulice?

Nismo ulični aktivisti ali protestniki. Nočemo biti dežurni kritiki trenutne oblasti. Kar počenjamo, presega banalne konkretnosti konkretne vlade.

Ste predvideli možnost, da vas predsednik obišče?

To možnost smo izključili, zato smo si njegovo navzočnost zagotovili s konceptom predstave.

Kaj pa pričakujete od gledalca? Naj bo prejemnik ali naj prenese sporočilo naprej?

Želim si, da bi prepoznal samega sebe.

Ga bo pretreslo?

Upam, da se bo lastni absurdnosti in nesmislu vsaj malo nasmehnil.

Ni videti, da bi nam zmanjkovalo občutka za humor?

Ne. Je pa res, da naše šale včasih tudi malo bolijo.

Če je to šele začetek, vsaj po naslovu predstave, kaj sledi?

Naslednji začetek, vedno enaka zgodba. Pri vsakih volitvah se intimna in družbena pričakovanja vračajo v točko, ko upamo, da se bo vse postavilo na pravo mesto. Vedno imamo samo začetke.

Česar ne uvidimo? In prehitro pozabimo, da smo se na začetku znašli že večkrat?

Smiselna diagnoza. Vedno znova se izumljamo na novo: kot posamezniki, narod ali sistem. Naš zgodovinski spomin je resnično izjemno kratek.

Kje pa se vam vse postavi na svoje mesto? Oziroma kje ne stopite v past nenehnih začetkov?

V resnici je tej logiki nemogoče ubežati. Tudi v umetnosti. Z vsakim novim projektom se moraš znova vračati na začetek. Umetnosti je igra, ki jo igraš z zavestjo, da si moraš kot umetnik vedno znova in na novo postavljati vprašanja, na katera ni odgovorov.

Umetnost ustvarjate, jo pa tudi uživate.

Uživam predvsem v ustvarjanju, v občutku, da je ne glede na sistem še zmeraj mogoče ustvarjati. In da ti tega nihče ne more vzeti. In v Ljubljani ustvarja veliko zanimivih in inteligentnih ljudi, mesto je celo premajhno za vse, kar naredimo. Zato je publika zelo zahtevna in pričakuje, da se bomo vsakič izumili na novo.

Ne poskrbijo tuji umetniki za dovolj dobro mineštro?

Ampak publika ostaja zmeraj ista. Na neodvisni sceni je približno 1500 gledalcev. Enostavno nimamo dovolj moči, da bi razširili svoj krog publike, ker to zahteva mnogo več, kot samo produkcijo zanimivih predstav. V Ljubljani pa produkcija sega samo do produkta, resnejšega umeščanja v kulturno ponudbo mesta na žalost ne zmoremo niti finančno niti kadrovsko.

Skratka, ne moremo zamenjati občinstva, ne moremo zamenjati državljanov ...

Naredili smo si državo in spoznali smo, kakšen narod v resnici smo.

Bi se spodobilo v volivcu prebuditi več angažmaja? Oziroma ga kakor koli drugače prebuditi?

Angažiranost volilca je odvisna od angažiranosti tistih, ki ga nagovarjajo. V resnici nihče ne spi, smo pa zaspani, ker nagovori, ki jih poslušamo ne morejo prebuditi nikogar. Nihče se ni pripravljen zaletavati z glavo v zid za to kar slišimo. Nekako zadovoljni smo, da ta zid demokracije sploh stoji. Čeprav je zelo šlampasta kopija vsega, kar smo lahko na hitro skopirali, se za njim kljub temu počutimo varno. Samo da stoji. Strah, da je za njim samo še črno brezno, ima zelo velike oči. In vsi naši predsedniki se z velikim veseljem igrajo s tem strahom.