Rogovci v boj proti še eni mestni gradbeni jami

Občina napoveduje rušenje Roga, medtem ko tamkajšnji uporabniki praznujejo deseto obletnico zasedbe.
Objavljeno
07. april 2016 20.02
Tovarna Rog
Mojca Zabukovec, Maša Jesenšek
Mojca Zabukovec, Maša Jesenšek

Ljubljana – Občina je konec marca objavila javno naročilo za rušitvena dela na območju nekdanje tovarne Rog, kjer že desetletje delujejo številne iniciative in posamezniki. Tokrat gre, kot kaže, zares: MOL se mudi, za pripravo ponudb je gradbincem dala na voljo le dva tedna, odpirali jih bodo že prihodnji petek.

Razlog za naglico: čez dobra dva meseca se izteče gradbeno dovoljenje za rušitev. Kot smo izvedeli na ljubljanski upravni enoti, so dovoljenje za odstranitev objektov na območju tovarne Rog občini izdali junija 2011, marca 2014 pa so ga podaljšali še za dve leti. »Veljavnost gradbenega dovoljenja je bila podaljšana do 14. junija 2016 in ga ni več mogoče podaljšati,« je pojasnila Tjana Matjašič Prijič, vodja izpostave Center.

Če občina torej do sredine junija ne bo začela rušiti, ji bo dovoljenje propadlo, zato tudi ne preseneča, da je objavila le delni razpis oziroma da gre le za prvo fazo. Ta predvideva rušitev petih od skupno 15 objektov, ki so zrasli ob glavnem tovarniškem. Gre za objekte na jugovzhodnem delu območja, med katerimi sta trenutno v uporabi samo dva. V enem ima prostore vizualna umetnica Breda Pivk, ki v studiu Samorog vse od leta 2006 izvaja vizualno in glasbeno dejavnost, v drugem pa je skladišče, ki ga uporablja bližnja trgovina s kolesi. Ta del naj bi pred začetkom rušenja gradbinci ogradili od preostalega območja Roga in dostop uredili s Petkovškovega nabrežja.

Sredstva še naprej negotova

Na občini torej nameravajo z zadnji hip izvedenim razpisom začeti rušenje, nato pa objekte odstranjevati postopoma. Rok za odstranitev prvih petih objektov je po dokumentaciji 30. oktober letos, verjetno pa bodo šele nato nadaljevali z odstranjevanjem drugih delov, za kar bo potreben nov razpis. Kot je razvidno iz zdajšnjega razpisa, gre za zahtevna dela na območju kulturnega spomenika, za katera je zavod za varstvo kulturne dediščine soglasje izdal že leta 2010.

MOL ima sicer v letošnjem proračunu za projekt Rog zagotovljenih le 50 tisoč evrov. Ocenjena vrednost prvega dela rušitvenih del je 120 tisočakov, kar naj bi zagotovili s prerazporeditvijo sredstev. V razpisni dokumentaciji, ki jo je sicer že leta 2010 pripravil biro MX-SI architectual studio pod vodstvom Borisa Bežana, je vrednost rušitvenih del vseh 15 objektov ocenjena na dobrega pol milijona evrov, v letošnjem proračunu pa oddelek za kulturo, ki vodi investicijo, navaja, da predvideni stroški rušitve, ekološke sanacije in dokumentacije PZI (projekt za izvedbo, ki ga bo treba pripraviti pred začetkom gradnje novih objektov), znašajo 974 tisoč evrov.

V proračunu tako niso zagotovljena sredstva niti za plačilo celotne rušitve, kaj šele za nadaljevanje projekta. Čeprav je župan Zoran Janković na zadnji seji mestnega sveta dejal, da bodo Rog gradili z občinskim denarjem (gradbeno dovoljenje za gradnjo novih objektov na območju Roga velja do maja prihodnje leto, a ga občina lahko še podaljša), pa menda še vedno računajo na evropska sredstva tako za prenovo Cukrarne kot za prenovo Roga. Kdaj bo znano več o delitvi teh vsot (gre za 117 milijonov za trajnostni razvoj, ki jih bo država razdelila med enajst mestnih občin), se ne ve. Zelo verjetno pa zagotovila, ali bodo namenjene tudi investiciji v Rog, ne bo do dneva, ko bodo tam porušili prvi objekt.

Rog bodo branili

Da občina finančnih sredstev za Rog nima, rušenje pa bi rada začela zgolj zato, ker se v kratkem izteče gradbeno dovoljenje, so v skupni izjavi ob deseti obletnici zasedbe prostorov na Trubarjevi zapisali tamkajšnji uporabniki. Kakšna bo prihodnost Roga, če se začne rušenje, je po njihovem povsem jasno. »Ne bomo dopustili, da iz pomembnega prizorišča družbenega delovanja in kreativnega kulturnega ustvarjanja, ki že obstaja, nastane še ena gradbena jama,« so rogovci sporočili po sredini skupščini, na kateri so sklenili, da bodo Rog branili. Po njihovem je bilo sicer v odnosu mestnih oblasti do uporabnikov oživljene tovarne »ves čas zaznati neutemeljeni užaljenost in jezo, ki se kažeta v nenehnih poskusih evikcije«.

Ko je župan Janković leta 2008 zagrozil z izpraznitvijo prostorov in zapečatenjem, so tamkajšnjo skupnost podprli številni posamezniki in civilnodružbene organizacije. Prepričani so, da bo tako tudi tokrat: »Očitno je, da mesto potrebuje Rog tak, kakršen je, kjer lahko ljudje svobodno in brez denarja ustvarjajo in angažirano delujejo. Čiščenje, ki sicer poteka v mestu, takšne dejavnosti in ljudi namreč odriva na obrobje.«

Občinska prostorska in urbanistična politika je po mnenju rogovcev povsem neprimerna; iz središča mesta se vedno bolj izrinja prostore in storitve, namenjene prebivalcem, v njem je tudi vse manj prostora za »avtonomne ponudnike alternativne ter brezplačne umetniške in družbenokritične produkcije«. Namesto tega se gradi potrošniška infrastruktura in tako se mestno središče spreminja v turistično zatočišče, cene najemnin in preostalih storitev pa se dvigujejo.

»Ljubljana se hitro gentrificira. Rog se temu upira in je zato gnojna bula za občinskim kolenom,« menijo uporabniki in sporočajo, da bodo prostore na Trubarjevi tudi tokrat branili: »Rog je naš in vaš najboljši sosed, prostor za vse, ki se ne uklanjamo in se tudi tokrat ne bomo uklonili«. Sredi aprila pripravljajo simpozij, na katerem bodo s strokovnjaki z različnih področij poskušali dokazati, da je občinski projekt prenove Roga »finančno predimenzioniran in ignorira obstoječe dejavnosti«. Zatem pa bodo uporabniki v maju predstavili lastno vizijo razvoja v nekdanji tovarni koles, ki je »cenejša in bo mestu lahko ponudila več«. Doslej, kot pravijo, jih je občina o načrtih zgolj obveščala, ni pa jih vanje vključila. »Njihov projekt nikoli ni bil participativne narave, in jasno je, da je namen le fizična obnova nabrežja in skrb za red in čistočo. Toda če je mesto lepo, še ne pomeni, da vsi v njem lepo živimo.«

Da je prav »politično-prostorska intervencija v Rog« na začetku leta 2006, ko so tedanje propadajoče in prazne prostore zasedli umetniki, aktivisti in drugi, mesto Ljubljana premaknila iz ustaljene rutine 'business as usual', v članku Rezident tujec: izkušnja Roga na margini, objavljenem v Časopisu za kritiko znanosti, ugotavljata Andrej Kurnik in Barbara Beznec. V tovarni, ki je kmalu po ustavitvi množične proizvodnje koles na začetku devetdesetih »postala eden od simbolov tranzicije v tržno družbo«, je tako po njunem odprla prostor in omogočila kritiko celotnega procesa privatizacije.