Stanovanjska (ne)preskrba: Omejene občine in votla država

Srna Mandič s Centra za proučevanje družbene blaginje opozarja, da drvimo v predmoderno družbo.
Objavljeno
28. april 2016 11.46
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec
Ljubljana – Čeprav mestni stanovanjski sklad vsako leto zagotovi v povprečju 120 novih neprofitnih najemnih stanovanj, to ne pokrije potreb po dostopnejših stanovanjih v slovenski prestolnici. Na posamezen razpis se namreč prijavi tudi več kot tri tisoč ljudi.

Kljub »neugodnim gospodarskim razmeram in omejevanju zadolževanja«, kar jim nalaga zakon o javnih skladih, so, kot pravijo pri Javnem stanovanjskem skladu MOL, lani dosegli povprečno letno kvoto povečanja stanovanjskih enot, namenjenih neprofitnemu najemu. Toda hkrati ugotavljajo, da se število prosilcev z leti povečuje. Na zadnjih štirih razpisih jih je vlogo oddalo povprečno 3600. In čeprav se povečuje tudi število novih najemnih stanovanj v Ljubljani, pri skladu v zadnjem poročilu priznavajo: »Žal to pomeni rešitev stanovanjskega vprašanja le za povprečno enajst odstotkov prosilcev.«

Da je sicer prav razvoj neprofitnega stanovanjskega sektorja nujen odgovor na potrebe določenega deleža prosilcev, ugotavljata Srna Mandič in Maša Filipovič Hrast v analizi Alternative socialnemu stanovanju, objavljeni lani v publikaciji Urbani izzivi. V raziskavi med prosilci za socialna stanovanja v ljubljanski občini ugotavljata, da je njihov položaj slab, saj imajo zelo nizke dohodke, precejšnji delež jih celo nima dovolj denarja za hrano. In »čeprav imajo malo lastnih virov, dolgove in nizke dohodke ter so pogosto odvisni od pomoči države in družine, še vedno poskušajo aktivno reševati svoj stanovanjski položaj in so odprti za različne rešitve. Država bi jih tako morala podpreti pri njihovih dejavnostih,« sporočata avtorici. Toda trenutna stanovanjska politika po njunem ni usmerjena k povečevanju neprofitnega stanovanjskega sektorja, z gospodarsko krizo pa so se sredstva zanj še zmanjšala.

Zanemarljiva vsota

Srna Mandič, ki vodi Center za proučevanje družbene blaginje in je predavateljica na fakulteti za družbene vede, pravi, da so razmere v ljubljanski občini boljše kot v drugih, a so v glavnem mestu tudi potrebe toliko večje. Je pa stanje na stanovanjskem področju po njenem »nujna posledica tega, da je stanovanjska politika na ravni države v razsulu«. In če zahodnoevropske države za izvajanje ukrepov, kot so gradnja neprofitnih stanovanj in ugodnejša posojila, v povprečju namenijo približno odstotek svojega proračuna, Slovenija za reševanje stanovanjske problematike nameni le 0,04 odstotka.

»To je zanemarljiva vsota in s tako minimalnim denarjem je nemogoče karkoli regulirati, zato pa imamo v glavnem situacijo laissez-faire,« je kritična Mandičeva. Poudarja, da je v sodobnih družbah država še vedno tista, ki oblikuje razvojne procese ter raziskovalno politiko na stanovanjskem področju, deluje nadzorno in usmerjevalno, toda za to potrebuje vire. V Sloveniji pa ničesar od tega ni, pravi. »Stanovanjske politike na nacionalni ravni nimamo.«

Avtorici omenjene analize ugotavljata, da imajo prav zaradi »izvotlitve države« lokalni akterji, kot so občine, primarno vlogo ne le v razvoju neprofitnega stanovanjskega sklada, ampak tudi pri iskanju novih in inovativnih načinov za omogočanje večje ponudbe dostopnih stanovanj.

Mandičeva pri tem kot na inovativno opozori na antideložacijsko dejavnost, ki sta jo v Ljubljani v začetku leta 2014 začela mestni sklad in društvo Kralji ulice kot posrednik med najranljivejšimi skupinami in najemodajalcem. Vendar opozarja, da nove rešitve nikakor ne smejo nadomestiti obstoječih in da je nujno povečevati ponudbo neprofitnih najemnih stanovanj. Hkrati je treba pozornost usmeriti tudi v ohranitev primernega stanovanjskega standarda. »Še posebej zato, ker posamezniki v stanovanjski stiski sprejemajo nižanje standardov.«

Stanovanjska ranljivost

Razmere so se ob gospodarski in socialni krizi, ki se je v Sloveniji začela leta 2008, še zaostrile in povečale ranljivost med skupinami, kot so brezposelni, brezdomci in enostarševska gospodinjstva, opozarjata avtorici analize. Vse pogostejša je težava poravnavanja stanovanjskih stroškov in stroškov vzdrževanja in tako se vse več gospodinjstev v državi srečuje s stanovanjsko prikrajšanostjo. »Delež gospodinjstev, ki izkazujejo prikrajšanost pri vsaj eni postavki s seznama stanovanjske prikrajšanosti, se je med letoma 2005 in 2010 skoraj podvojil, in se je povzpel na 31 odstotkov.«

Da število neplačnikov narašča, ugotavljajo tudi pri ljubljanskem stanovanjskem skladu. Med njihovimi najemniki jih približno tretjina najemnine ne poravnava redno. Da stiske, povezane s prisilno izselitvijo iz stanovanja, postajajo eden od naraščajočih problemov v državi, opozarjajo pri skupnosti centrov za socialno delo. V glavnem mestu so samo lani izvedli dvajset prisilnih izselitev iz občinskih stanovanj, v enajstih primerih pa so deložacijo odložili, ker je bila toženim dana še ena možnost, da v določenem roku poplačajo dolg.

Stanovanjska izključenost in ranljivost se tako povečujeta. Vzroki pa, kot opozarjata Mandičeva in Filipovič Hrastova, segajo »od osebnih in odnosnih do organizacijskih in strukturnih«. Pri tem izpostavljata institucionalne spremembe, ki so nastale med tranzicijo, prodajo velikega deleža socialnih stanovanj ter zaostanek pri razvoju novega modela stanovanjskih možnosti za ranljive skupine. V članku Stanovanjska ranljivost v Sloveniji Filipovič Hrastova opozarja, da na večanje stanovanjske ranljivosti vpliva tudi krčenje pravic posameznikov do različnih oblik pomoči in socialnega varstva. Toda stanovanjska politika se po njenem na to ne odziva s povečevanjem instrumentov za preprečevanje stanovanjske ranljivosti, »temveč ravno narobe, krčijo se tudi ti«.

»V Sloveniji se dostop do stanovanj in stanovanjskih virov realizira po neformalni poti znotraj družin in pri tem so razmere pri nas podobne južnoevropskim familiarnim sistemom, v katerih se zadeve rešujejo v okviru družine, veliko manj pa na trgu ali s socialnimi programi države,« meni Mandičeva. »Nekako tudi ni več upanja, da bo Slovenija šla po poti v neko moderno družbo, in to se kaže tudi na stanovanjskem področju. Tu bi celo rekla, da drvimo v predmoderno.«