V Emoniki potniki drugorazredni

Arhitekti svarijo pred konfekcijsko arhitekturo, Koželj meni, da je bolje graditi nekaj kot nič.

Objavljeno
23. januar 2018 21.51
Manja Pušnik
Manja Pušnik

Ljubljana – Na Slovenskih železnicah verjamejo, da bo projekt po skoraj dveh desetletjih končno uresničen. Gradnja bo stekla predvidoma prihodnje leto, končana pa bo leta 2022. Romunski investicijski sklad Prime Kapital naj bi komercialni del projekta Emonike uresničil z južnoafriško nepremičninsko družbo Mas Real Estate. Mnogi menijo, da arhitekturna zasnova ni vredna tako eminentne lokacije. Ali je res bolje graditi povprečno kot čakati na presežek?

V okviru projekta Emonika naj bi romunski finančni sklad Prime Kapital skupaj z nepremičninsko družbo Mas Real Estate v komercialni del vložil od 200 do 300 milijonov evrov. Mas Real Estate je v poročilu investitorjem in delničarjem, že jeseni objavljenem na njihovi spletni strani, zapisal, da bodo v Ljubljani sredi leta 2021 na okoli 88.000 kvadratnih metrih poleg sto metrov visoke stolpnice, hotela in pisarniških prostorov zgradili dvonadstropno nakupovalno središče, ki bo s koridorjem povezovalo avtobusno in železniško postajo. Zanimivo je, da bo nakupovalno središče obsegalo kar 59.000 kvadratnih metrov. Slovenske železnice, ki naj bi poskrbele za gradnjo logističnega dela Emonike, smo vprašali, ali se jim zdi smiselno, da je več kot polovica površin namenjena trgovskemu delu, saj imamo v primerjavi z evropskimi državami največ trgovskih površin na število prebivalcev. »Zasebni investitor je ocenil, da je takšna naložba upravičena, in na to nimamo vpliva. To je bila izbira že na začetku projekta,« odgovarjajo na SŽ.

Avtobusna postaja v domeni železnic

Slovenske železnice pod vodstvom Dušana Mesa bodo zgradile avtobusno postajo in garažno hišo nad njo. Ocenjena vrednost je 20 milijonov evrov, k temu pa je, kot pravijo v družbi, treba prišteti še okoli 5 milijonov evrov komunalnega prispevka. Država kot lastnica javne železniške infrastrukture bo za okoli 60 milijonov evrov zgradila železniško postajo, preuredila tire in perone na postaji. Gradnja komercialnega dela se, kot zatrjujejo na SŽ, lahko začne hkrati z logističnim, ne more pa se začeti prej, prav tako ne pozneje, ko bo gradnja javnega oziroma logističnega dela Emonike že stekla.

»Gradnja naj bi se začela prihodnje leto, končala pa leta 2021 oziroma leta 2022,« pravijo na železnicah. Mestna občina bo kot del komunalnega prispevka vložila znesek v višini sredstev, predvidenih za gradnjo stalno odprtega javnega prehoda nad železniškimi tiri, ocenjena vrednost je okoli 5 milijonov evrov. Ker je prvi mož SŽ Mes ob vstopu družbe Prime Kapital v projekt Emonika pred letom dni izjavil, da bosta konec prihodnjega leta že zgrajeni nova avtobusna in železniška postaja, Masarykovo pa bodo preuredili v eno lepših mestnih avenij, nas je zanimalo, ali to drži. »Napovedi še vedno držijo. Slovenske železnice in država, ministrstvo za infrastrukturo, skupaj s Prime Kapitalom pripravljamo projektno in investicijsko dokumentacijo za gradnjo Emonike. Zamaknil se je le časovni načrt,« pravi Mes. SŽ so k projektu prispevale zemljišča in stavbne pravice nanje, drugih sredstev, poleg stroškov priprave projektne in investicijske dokumentacije, pa v projekt niso vložile.

Potniki na svoji prtljagi ali na pločniku

Ljubljanski podžupan Janez Koželj glede projekta Emonike pojasnjuje, da so na občini pred leti zaprosili tri ministrstva, okoljsko, finančno in prometno, naj prispevajo nekaj denarja, ker je takratni investitor, madžarski Trigranit (kasneje je od projekta odstopil) gradil javno infrastrukturo. Država je denar obljubila, a je bil z zadnjo odločitvijo vlade Alenke Bratušek leta 2014 sklep o tem preklican.


Za povečavo kliknite na inforgafiko.

»Bistvo Emonike je Potniški center Ljubljana. Z zapleti pri tem projektu smo prišli tako daleč, da potniki na osrednji avtobusni postaji na prevoz čakajo kar na pločniku ali pa na svojih kovčkih. Takšnih nemogočih razmer zagotovo ni v drugih slovenskih mestih, kaj šele v tujini,« je kritičen Koželj. Ker je projekt Emonika vezan na Slovenske železnice in se nenehno odlaša z gradnjo avtobusne in železniške postaje, smo zdaj v situaciji, ko tudi invalidi ne morejo na vlak, potniki pa prtljago do peronov nosijo po stopnicah, opozarja podžupan. »Avtobusna postaja je prometna glava oziroma potniški center, kjer je hkrati možno parkirati ali počakati taksi. To potrebuje vsako mesto, če želi spodbujati javni prevoz po železnici. Samo pri nas tega očitno nočejo,« pravi Koželj. Občina je pred leti vodstvu železnic celo ponudila, da bi za potnike na avtobusni postaji postavili podobna postajališča z nadstreškom, kot jih ima LPP, vendar pobuda ni bila uresničena. Tako bodo potniki na avtobusni postaji pod milim nebom čakali še vsaj štiri leta.

»Pri državnih projektih v prestolnici se v zadnjih letih ni nič spremenilo,« ugotavlja Koželj. In pri tem našteva: »Ustavil se je projekt gradnje nove sodne stavbe ob Masarykovi, kjer je že bil izpeljan natečaj, prav tako še vedno niso zgrajeni zapori, projekt Emonika pa se vleče vsaj petnajst let.« Kot pravi, se na ravni države vedno najde nekdo, ki načrte ustavi. »Največjo gradbeno jamo v Ljubljani ima država, saj je ustavila projekt gradnje ministrstva ob Dunajski cesti,« poudarja Koželj. Gre za območje za Bežigradom, kjer je tik ob zaraščeni gradbeni jami zrasla stanovanjska soseska Bežigrajski dvor. Na stranskem tiru je tudi zelo pomemben projekt, to je gradnja NUK II, ki je po njegovem mnenju ena največjih sramot za državo. »Takšnih nedokončanih velikih projektov, kjer je udeležena država, je v Ljubljani kar 14,« še poudarja Koželj.


Za povečavo kliknite na inforgafiko.

Bolje nič kot povprečje

»Ključni problem Emonike je, da je lokacija strateškega pomena za razvoj prestolnice, saj bi se Ljubljana lahko dejansko povezala z različnimi deli mesta, poglobitev železniške proge pa bi morala biti logičen del projekta,« pravi arhitekt Matevž Čelik Vidmar, sicer direktor muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Po njegovem mnenju ne moremo trditi, da je oblikovanje katastrofalno oziroma zanič, je pa zagotovo konfekcijsko in brez ambicije po unikatnih rešitvah za to lokacijo. Na pomislek, da bi bila poglobitev železniških tirov velika investicija, ki bi začetek gradnje Emonike spet zamaknila za nekaj (deset) let, odgovarja: »To drži, ampak projekt stoji že nekaj let. Če bi se Slovenske železnice kot partner vanj vključile z več vizije in ambicije, potem bi bil že končan.« Pritrjuje, da je težava v denarju, vendar po njegovem mnenju poglobitve železniških tirov niso skušali niti pripraviti. »Tudi projekt drugega tira je bil sprva videti kot nemogoče izvedljiv, pa ga bomo začeli uresničevati, zanj se pridobivajo finančna sredstva. Torej bi se tudi za poglobitev železnice dalo pridobiti denar, saj gre prav tako za projekt strateškega pomena.«


Oblikovanje ni zanič, je pa konfekcijsko, meni direktor muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik Vidmar. Vir Prime Kapital

Bi morali torej projekt nadaljevati ali bi bilo treba premisliti o njegovi izboljšavi? »Na to je težko odgovoriti. Vprašanje je, ali je bolje gledati jamo, kot jo na lokaciji za NUK II gledamo že trideset let, ali je bolje imeti Emoniko, takšno kot je. Komercialni del s stolpnico in nakupovalnim središčem ne bo uničil Ljubljane, lahko pa bi ta projekt bolj celovito izkoristili za njen razvoj,« še dodaja Čelik Vidmar.

Arhitekt Drago Štefanec ima podobne pomisleke. »Projekt na tej lokaciji ob vstopu v središče mesta ponuja nedvomno velik potencial, tako na mestni ravni kot na ravni države. Da bi ga ustrezno izkoristili, bi po vsej verjetnosti bilo treba ponovno izpeljati natečaj. In sicer tako, da bo ta slonel na realnih predpostavkah. Pogovarjamo se o centru mesta, zagotovo je potreben temeljit razmislek pred odločitvijo, kaj želimo na tem mestu narediti, potem pa je treba za to odločitvijo tudi stati. Če tega razmisleka nismo zmožni, je celo bolj smiselno realizacijo projekta pustiti generacijam za nami, ki bodo morda znale zadevo bolje izpeljati,« meni Štefanec