V MOL potresno ogroženih 14 šol

Dr. Peter Fajfar, dolgoletni predavatelj na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter svetovno znani strokovnjak za potresno inženirstvo, katerega metoda N2 je del evropskih predpisov za potresno odporno gradnjo Evrokod 8, meni, da bi se lahko pri iskanju rešitev za protipotresno sanacijo najbolj ogroženih stavb v Ljubljani oprli na že pred nekaj leti objavljeno raziskavo z oceno potresne ogroženosti ljubljanske občine. V njej piše, da bi bilo ob močnem potresu (osme stopnje po evropski makroseizmični lestvici MSK) v Ljubljani poškodovanih malo manj kot štiri petine objektov (78,87 odstotka) oziroma 27.558 stavb. Pri tem bi jih bilo 172 lažje poškodovanih, 14.751 zmerno, 9438 hudo, 2898 bi se jih porušilo, 299 pa bi jih bilo uničenih. Če bi bil že prvi potresni sunek tako močen, da bi stavbe porušil, bi bilo veliko smrtnih žrtev. Ko se bo začela protipotresna sanacija zgradb, naj imajo zato prednost tisti objekti, kjer je popolno uničenje najbolj verjetno.

Ker je veliko stavb v glavnem mestu protipotresno zelo slabo zgrajenih, je tudi po Fajfarjevem prepričanju nujna sanacija. Ta bi koristila tudi naši gradbeni industriji. Nesmiselno je, pravi strokovnjak, da gredo gradbena podjetja v stečaj, delavci pa med brezposelne, če je v državi veliko dela na stavbah, ki ga je nujno opraviti. Vladi je zato že takrat predlagal, naj zaprosi Evropsko unijo za nepovratna sredstva, ki bi jih uporabili za protipotresno sanacijo.

Čeprav je na spletni strani Arsa veliko ljudi v komentarjih pod raziskavo leta 2013 menilo, da je verjetnost tako močnega potresa premajhna, da bi bilo vredno vlagati stomilijonske zneske v protipotresno sanacijo stavb, ne gre pozabiti, da je leta 1963 območje Litije prizadel potres z močjo sedme stopnje po lestvici MSK in je bila v Litiji in Šmartnem poškodovana več kot polovica stavb. Ob dejstvu, da je v Ljubljani približno 9000 stanovanj, zgrajenih pred letom 1900, kar pomeni, da so gradbenotehnično zelo dvomljiva, Fajfar takšne brezbrižnosti ne podpira.

Strokovnjak je opozoril, da bi morali pri protipotresni sanaciji prednostno poskrbeti za šole. Ugotovil je, da je v Ljubljani močno potresno ogroženih kar 14 šol, grajenih z enako arhitekturno zasnovo (arhitekt Emil Navinšek). Od teh je bila ena zgrajena leta 1936, preostale pa med letoma 1957 in 1964, torej v najbolj kritičnem obdobju, ko ni bilo ustreznih predpisov o potresni varnosti. V Sloveniji je še 25 šol z enako arhitektonsko zasnovo. Čeprav bi bilo pri šolah utrjevanje iz več razlogov veliko lažje izvesti, ne MOL ne država še nista ukrepali. Sicer pa meni, da bi takšne zadeve morali urejati z zakonom, ki bi ga bilo najlažje sprejeti takoj po kakšnem močnejšem potresu pri nas ali v bližini. Samo takrat se lahko upa na dovolj veliko podporo javnega mnenja.

Kar zadeva sanacijo stolpnic, večstanovanjskih blokov in starih hiš, pa Fajfar močno dvomi, da bi jo bilo mogoče izvesti ustrezno, ne da bi stanovalce začasno izselili. O tem govori izkušnja iz časov Jugoslavije, ko je JLA kot investitor nameravala potresno utrditi dva stanovanjska bloka v Šentvidu v Ljubljani. Načrtovano je bilo, da stanovalci, med katerimi so bili večinoma podoficirji, ostanejo v bloku. Ko so se začela dela, se je pokazalo, da je to nemogoče, in so jih na hitro izselili v prikolice, postavljene na parkirišču. Zaradi vseh težav, povezanih z izselitvijo, so sanacijo drugega bloka opustili.