»V Rogu ta religija ne deluje«

Vizualna umetnica Breda Pivk, po izobrazbi antropologinja, že desetletje ustvarja v objektu F, kot je hiška na območju nekdanje tovarne Rog poimenovana v občinskih načrtih, sicer pa nosi ime Studio Samorog. Z občine so umetnici nedavno sporočili, da mora atelje, v katerem deluje od zasedbe tovarne, do konca meseca zapustiti, ker načrtujejo njegovo rušenje.

Na občini pravijo, da so vam na dveh razgovorih predstavili časovnico gradbenih del, ki jih načrtujejo v Rogu, in vam ponudili pomoč pri iskanju novih prostorov. Menda ste jim rekli, da bi Rog tako ali tako zapustili septembra, ker v njem ne želite več ustvarjati. Zakaj?

Tu gre za kar nekaj neresničnih izjav. Na sestanku sem bila samo enkrat, in to tik po tem, ko je župan rogovcem najavil rušenje, kjer pa me ni bilo. O natančni časovnici niso povedali ničesar, sem jim pa razložila, da sem nameravala pripraviti razstavo v okviru letošnjega trienala sodobne umetnosti U3, a je Moderna galerija mojo prijavo zavrnila. To sem za nameček izvedela dan prej, preden je župan najavil rušenje v Rogu. Na občini sem jih vprašala po nadomestnem prostoru, kar pa so zavrnili, češ da v Ljubljani primanjkuje umetniških ateljejev, toda zdaj bi seveda oni še kakšnega porušili. Povedala sem jim, da sem pripravljena zapustiti Rog, ko mi uspe v Ljubljani postaviti razstavo, če ne drugje, v Rogu. Z namenom, da me pravočasno spravijo iz Roga, so ponudili, da mi poiščejo galerijo, a sem to res zavrnila, ker ne poznajo mojega dela in bi zato želela galerijo poiskati sama. V tednu po obisku župana in neuspelem dialogu sem na MOL poslala dopis, ki je zdaj tudi javno objavljen na spletni strani tovarne Rog, v katerem sem razložila situacijo in razloge, da se rušenje vsaj začasno odloži. Odgovorili so mi le, da moram še mesec dni prej, kot je bilo sprva rečeno, izprazniti prostore – kam, pa resnično ne vem, a o tem noče na MOL slišati nihče.

Kako sicer ocenjujete njihove načrte v Rogu?

Prenovitveni koncept občine je povsem neustrezen glede na to, kar v Rogu že obstaja. Še vedno vztrajajo pri neki svoji konfekcijski viziji, ki pomeni zgolj to, kako bo stvar videti od zunaj, kaj naj bi se dogajalo znotraj, pa zares konkretno ne znajo povedati. Rogovci, ki že deset let tam ustvarjamo, naj bi se nato prijavili na razpis, enako kot bodo kandidirali vsi birokratsko vešči ustvarjalci iz svoje že dobro uveljavljene pozicije. In lahko si predstavljate, kakšen bo rezultat točkovnega izbora za rogovce. Hkrati z veliko dobrih obstoječih dejavnosti sploh ne bo mogoče kandidirati, kot sta na primer skate park ali socialni center, pa še veliko drugih.

Absolutno ne, in tudi nič niso naredili za to, da bi vsaj preverili, kaj se v Rogu dejansko dogaja. Dajejo sicer izjave, da imajo z nami dialog, ki pa ga ni. To lahko potrdi vsak rogovec, izkušnja dialoga z občino o projektu prenove ne obstaja.

Kako pa si ga predstavljate?

Potekati bi moral že od začetka, ko so začeli pripravljati načrte prenove. Takrat bi morali pogledati, kaj vse se v Rogu dogaja, kdo v njem deluje in kaj se ustvarja. In od tu naprej bi se lahko začeli pogovarjati, toda nič od tega se ni zgodilo. Na svojo roko so pripravili vizijo, ki je povsem njihova in tudi čisto odtujena od zdajšnje realnosti v Rogu. Njihov odgovor je Roglab, ki je samo podaljšek tipične občinske politike in kreativne industrije. A kaj bi govorili o kreativnosti, samo da imamo industrijo in dobiček! V Rogu pa je vse od zasedbe šlo predvsem za to, da se vzpostavi suverena kreativnost, nek svobodni poligon za izražanje ljudi, ki so med seboj zelo različni.

In takšnega svobodnega poligona zunaj Roga ni?

To je težko reči, saj je celotna družba zelo heterogena, in verjetno se kaj podobnega dogaja še kje drugje. O tem sploh ne dvomim. Rog ima zelo zanimiv potencial, ki bi se ga dalo vsekakor še razvijati. Kaj takega, kot je sicer zdaj v Rogu, drugje v Ljubljani za zdaj ni. Metelkova je vse nekako nastavila, a je že šla po ustaljeni poti te družbe, med drugim tudi v komercializacijo. Ni rečeno, da je to slabo, če bi delovalo za vse strani, toda vidimo, da pogosto ne deluje prav za ta ustvarjalni, kreativni del populacije, medtem ko se vsa vizija in potreba družbe osredotočata zgolj na finančni dobiček, po možnosti brez osebnega vložka dejanske kreativnosti. In prav za to gre v primeru Roga. Spremeniti bo treba temeljne vrednote naše civilizacije, in to je globalni problem, a konkretno delovati je mogoče samo lokalno, zato bo treba na novo premisliti naravo naše globalnosti. Internet in prosta trgovina sta denimo nekaj, zaradi česar lahko mislimo globalnost, in v resnici je to velik korak za človeštvo, a malo manj za posameznika, ki postane le človeški vir elitam za brezglavo kopičenje lastnega dobička. Tako ceneno so zreducirane obče vrednote današnje civilizacije, in zdi se, da vsi v to verjamemo, a ni tako. V Rogu ta religija ne deluje. Prizadevamo si za avtentično kreativnost, svobodo izražanja v vseh oblikah in temu primerne finančne rezultate, ki ne bi smeli zaostajati za lastno produktivnostjo. Toda problem je v vrednotah in družbenem dogovoru, v sistemu samem, ki je dokazano bolan, in vsak je na svoj način temu priča. Se pa še naprej prepuščamo tej bolezni v dobri veri, da bo bolje z novimi tehnologijami in napredkom, ah, kaj moremo, samo v krizi smo, žal vedno novi.

Na občini zdaj poudarjajo, da ste rogovci privolili v začasno bivanje in da je zdaj te začasnosti pač konec.

Res smo na začetku privolili v začasnost, a pod pogojem, da gremo ven, ko bo občina imela načrte in denar. In mislim, da to še vedno drži. Ko bodo torej načrti usklajeni z uporabniki in ko bo denar na dlani, in ne zgolj obljube in upanje, da ga dobijo iz Evropske unije, pred tem pa bodo pol Roga že porušili.

Bi Studio Samorog lahko funkcioniral drugje tako kot v Rogu?

Ne predstavljam si druge lokacije, ki bi enako združevala tako različne ljudi, hkrati pa je tudi nastal prav v Rogu. Kar zadeva umetnost in sam atelje, pa mislim, da bi lahko, saj gre za povsem suvereno dejavnost, ki potrebuje le prostor in mir. Kako bi pa to delovalo v institucionalni sferi, je spet težko reči. Kot zdaj kažeta zavrnitev Moderne galerije in aroganca MOL do celotne situacije, bo vse moje delo uničeno, še preden bi mi sploh uspelo kaj zares razstaviti. Če bi bila polna denarja, verjetno ne bi bila v Rogu, niti v Sloveniji, tako pa me je življenje skrajno stisnilo v Rog, tudi dobesedno; kajti niti umrla nisem tam, a bi ob tako hudi nesreči prav gotovo lahko. Moja zgodba o Rogu je res zgodba o življenju in smrti marsičesa. Rog predstavlja močen potencial nove družbe, občini pa žal samo dekorativni popravek stare, pogosto nefunkcionalne vsebine. Enkrat se bo treba prebuditi iz obstoječe hipnoze te družbe, in Rog je težek, a lep primer eksperimenta novih oblik sobivanja različnosti.