»Vedno bolj smo navezani na starine«

Ljubljana – Zaposlen je v Slovenskem etnografskem muzeju, na oddelku za restavratorstvo in konzervatorstvo. V prostem času pa je zaprisežen športnik. Lesu se je zapisal že v mladih letih, še v dedkovi delavnici.

Na namizju računalnika v restavratorski delavnici ne bi pričakovali fotografije planinca sredi gora. Vem, da ste privrženec precej ekstremnih enodnevnih športnih podvigov.

Obožujem šport in naravo. Brez tega ne morem. Je pa res, da sem bil že na fakulteti v tem smislu kar eksot. Na umetniških smereh niso najbolj za šport.

Zaposleni ste v etnografskem muzeju. Kaj je vaše delo?

Skrbimo za preventivno konzervacijo muzejske zbirke, restavriranje predmetov za razstave, izdelavo kopij, objavljanje prispevkov, strokovno izobraževanje in svetovanje.

Je večina restavratorjev zaposlenih po javnih institucijah? Se je vaš poklic izognil prekerizaciji?

Žal ne, večina dela po projektih in posledično po pogodbah in kot espeji.

Se vam zdi, da bi vas potrebovali več za ohranjanje dediščine?

Dela je veliko. Toda starine so prva stvar, za katero zmanjka denarja, s tem se je treba sprijazniti. Tudi v muzeju se varčuje pri materialih, strojih … ampak se še da delati. Imamo pa ta privilegij, da nam ni treba gledati na čas. Ključen je predmet, njegova ohranitev. Da naredimo najbolje, kar znamo.

Ali ljudje v tej instantni družbi in poveličevanju potrošništva sploh še čutimo ljubezen do starega?

Zdi se mi, da so ljudje vedno bolj navezani na starine. Še posebej tiste iz družinske dediščine, ki imajo zanje čustveno vrednost. Marsikdo pokliče v muzej, kaj storiti z delno uničenimi predmeti, kam se obrniti. Je pa res, da je veliko nestrokovnih domačih posegov in tako veliko uničenih predmetov. Predvsem zaradi nepravilne tehnike in nepravilnih materialov. V roke sem dobil že kar nekaj kosov, ki se jih ni dalo rešiti.

Naj se starin torej ne lotevamo sami?

Natanko tako. In najbližji garažni mojster tudi ni najboljša izbira. Naj se ljudje ne bojijo poklicati v muzej, pa jim bomo svetovali in jih usmerili, kaj je najbolje storiti.

Vaš namen je, da se čim bolj približate izvirniku?

Naš namen je ohraniti izvirnik z minimalnimi posegi, z izvirnimi materiali in tradicionalno tehniko ter z vso etično in moralno odgovornostjo, ki velja na področju kulturne dediščine. Če na primer en del predmeta manjka, ne smemo dodati novega, če ne vemo, kakšen je bil izvirnik.

Recimo, da damo enak predmet restavrirati petim restavratorjem. Bi bili restavrirani kosi videti zelo drugače?

Bi. Pred desetletjem ali še prej bi bile večje razlike, zdaj so strokovni in etnični standardi višji. Več je sodelovanja med ustanovami, več izmenjave mnenj, izobraževanj, strokovnih srečanj. Spremenil se je sam pristop k restavriranju. V devetdesetih letih se je delalo tako, da je bil restavriran kos videti kot nov. Obnovljena kovina se je svetila, kakor da bi jo pravkar prinesli iz trgovine. Zdaj je poudarek na konzervaciji.

Bili ste restavrator pri razstavi o vratih v etnografskem muzeju, ki je odprta do januarja 2015.

Na razstavi so predmeti iz različnih ustanov in zasebnih zbirk. Kar je naših, sva jih restavrirala s sodelavcem.

Kako dolgo ste se ukvarjali s predmeti na tej razstavi?

Uf … skoraj tri leta, ob drugem rednem delu.

Se je medtem vaš odnos do vrat spremenil? Še lahko greste mimo njih, ne da bi jih pogledali?

Kot restavrator se stalno srečujem z različnimi predmeti, ali z vrati ali s čim drugim. Gledam vse, kar je staro. Preverjam likovne elemente, sestavo, okovje … kako je narejeno. Vseskozi. Sem klasično poklicno deformiran.

Ste pod pritiskom, ko delate z dragocenim kosom?

Niti ne bi rekel, da čutim pritisk. Čim bolj zahteven je predmet, tem večji užitek je delati. Večji izziv je.

Se ne bojite, da bi ga polomili? Naredili kaj, česar pozneje ne bi mogli več popraviti?

Pri vsakem predmetu, preden ga vzamemo v delo, se s kolegi posvetujemo o pristopu reševanja. Gledati moraš, da s čim manjšimi posegi obdržiš čim več informacij. Mi rečemo temu patina ali duša predmeta. Če za primer vzamemo vrata. Vsakič ko jih je nekdo odprl, je to na njih pustilo sled. Če bi predmet restavrirali tako, da bi bil videti kot nov, bi izgubil dušo. V restavratorstvu gledamo, da vedno izberemo postopek, najbolj prijazen do umetnine. Držimo se načela minimalnosti in reverzibilnosti ter reka, da je manj več.