Visoke bukve v Plečnikovem parku v Vegovi so sporne

Ljubljana – Po februarskem žledu, ki je polomil zelo veliko dreves, so najbrž le redki, ki bi podprli sečnjo zdravih in mogočnih dreves v središču Ljubljane. Pred glasbeno šolo v Vegovi ulici pa bi bilo treba storiti prav to. Približno 25 metrov visoke bukve namreč ogrožajo zaščiteno Plečnikovo dediščino nad zemljo in ostanke Emone pod njo.

O tem, kako brezbrižna je mestna oblast in kako malo ji je mar za zaščiteno dediščino, priča dejstvo, da je MOL opozorilo, naj takoj ukrepa, prejela že 3. oktobra leta 2011, vse do danes pa se ni zgodilo še nič.

Omenjenega datuma je konservatorska svetovalka iz ljubljanske območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine Darja Pergovnik občini poslala dopis, s katerim je zahtevala takojšnjo odstranitev dreves v Vegovi ulici, in sicer na terasi pred Glasbeno matico.

MOL je opozorila, da gre za kulturni spomenik državnega pomena oziroma enoto dediščine imenovano »Ljubljana-Emonska cesta, Trg francoske revolucije in Vegova ulica (EŠD 5635)«, ki je varovana z odlokom o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena že od leta 2009.

Utemeljitev zahteve

Pergovnikova je zapisala, da je park na terasi pred Glasbeno matico nastal leta 1932 po Plečnikovih načrtih iz leta 1930. Zasnovan pa je tako, da je bil ob Vegovi ulici postavljen kamniti oporni zid, na katerem so bili postavljeni kamniti konfini in herme – kamniti stebri z glavami znanih slovenskih glasbenikov. Za spomeniki je bila zasajena bukova živa meja, ki jim je dajala zeleno ozadje, kar je vidno na risbi iz leta 1930 in fotografiji iz knjige Damjana Prelovška.

Po njenih navedbah je živa meja zaradi nepravilnega vzdrževanja v 80. letih prejšnjega stoletja prerasla v prosto rastoča drevesa, ki povzročajo škodo na zidu s hermami. Ker že desetletja nihče ne ukrepa, je nevarnost, da bi se podrla vsak dan večja.

Predlog rešitve

Bukve za hermami je po konservatorkinem mnenju treba takoj odstraniti. V zadostni razdalji od njih bi spet zasadili nadomestno bukovo živo mejo, ki bi ustvarila zeleno ozadje. Za konfini na zidu oziroma na terasi pa bi morali na novo zasaditi breze, ki so jih pred leti že odstranili. Predlog zasaditve bi tako pomenil rekonstrukcijo Plečnikove zasnove, ki je bila izvedena leta 1932.

Reakcija

Sledil je sestanek, ki so se ga takrat poleg varuhov dediščine udeležili tako podžupan Janez Koželj kot tudi predstavniki KPL (Rast), mestnega oddelka za kulturo in predstojnik oddelka za gospodarske dejavnosti in promet. Takrat so sklenili, da takoj posekajo bukve, ki da so »zanemarjena, nerezana bukova živa meja«, ter posadijo bukovo živo mejo in brezov drevored.

Prazne obljube

Ker obljubljene rekonstrukcije Plečnikove zasnove ni bilo, je Pergovnikova lani spet sprožila postopek in elektronsko dopisovanje s Koželjem, arboristko Leno Marion iz Tise in Petjo Pirnat iz OGDP. Na koncu je ugotovila, da vsi njeni sogovorniki nasprotujejo sečnji, ne glede na to, da drevesa niso varovana kot naravna dediščina, ampak le v sklopu kulturnega spomenika – Plečnikove ureditve Vegove.

Današnje stanje

Iz fotografije je razvidno, da se mogočne bukve, ki so v neposredni bližini herm, v nekaterih primerih že dotikajo kamnitih stebrov ali že privzdigujejo njihove kamnite podstavke. Glavne korenine dvigujejo tudi kamniti zid, pod njim pa se gotovo zajedajo globoko pod pločnik ob Vegovi, kjer je emonski obrambni zid. Ker je drevesnih orjakov v parku pred Glasbeno matico več, to seveda pomeni, da ni ogrožen le en spomenik ali manjši del antičnega obzidja pod pločnikom, ampak tako rekoč vsa kulturna dediščina, ki krasi ta del mesta.

Zanemariti pa ne gre niti tega, da bi v primeru novega žledoloma ali vetroloma padla drevesa s svojimi debli in bohotno krošnjo lahko močno poškodovala tudi stavbo Glasbene matice.

Estetski vidik

Z odstranitvijo vseh bukev, ki zdaj močno zastirajo pogled na sprednji del fasade Glasbene matice in pomenijo nenačrtovano dominanto v Plečnikovem parku pred njo, bi postala opazna tako šola kot spomeniki pred njo. Poletne sence bi bilo sicer manj, bi pa park zato »zadihal« in postal svetlejši.

Jeseni bi bilo tudi manj dela z odstranjevanjem odpadlega listja, vzdrževanje parka pa bi se moralo vsaj teoretično poceniti. Manj bi bilo obrezovanja in odpadlega listja, nujnih sanacij poškodovanih zidov in ravnanj nagnjenih spomenikov ...