Tiskane izdaje
Ljubljana – Že napisane strategije je treba dosledno uresničiti, pa se bo položaj romske skupnosti bistveno izboljšal, je prepričana Tamara Vonta, ki je pred leti, kot državna sekretarka in vodja urada za narodnosti, pripravila podoben zakon, kot ga je te dni predstavila Združena levica, a je kljub načelni podpori vseh vpletenih ostal zgolj na papirju.
Nekdanja poslanka in državna sekretarka, ki je v času vlade Alenke Bratušek vodila urad za narodnosti, je zdaj zaposlena v večnamenskem centru v Kerinovem grmu, največjem romskem naselju v občini Krško. V okviru evropskega projekta Skupaj za znanje – izvajanje aktivnosti podpornih mehanizmov pridobivanja znanja za pripadnike romske skupnosti, ki ga izvaja Center šolskih in obšolskih dejavnosti, je samostojna strokovna sodelavka, ki se ukvarja s programom obšolskih dejavnosti in učne pomoči za romske otroke. Torej pozna romsko problematiko tako na politični kot na ravni vsakdanjega življenja.
Kako ocenjujete novelo zakona o romski skupnosti, ki so jo pripravili v ZL?
Ko sem bila državna sekretarka in sem vodila urad za narodnosti, sem pripravila zelo podoben zakon. A interesa, da bi zaživel, ni bilo na nobeni strani, ne na državni ne na romski.
Kar je dobro pri predlogu ZL, je moratorij na prodajo zemljišč, na katerih živijo pripadniki romske skupnosti. Ta zemljišča so problem, akuten ni samo primer Lok, ampak je še nekaj takih, ki se ne rešujejo.
Pri zakonu, ki smo ga mi pripravljali, je bilo vse usklajeno, zataknilo se je predvsem pri tem, kako se bo volilo oziroma izbiralo predstavnike romske skupnosti. Tudi pri predlogu ZL pričakujem, da bodo neposredne volitve problem. Mi smo tehtali veliko različic, kako bi bilo najbolje, pa nismo našli optimalne.
Zatakniti se utegne tudi pri tistih delih, kjer bi država posegala na lokalno raven.
Prav tako se mi ne zdi v redu določilo, da bi dvojno povprečnino izplačevali v občinah, ki imajo romske svetnike. Ponekod, kjer živijo Romi, namreč ni svetnikov.
Kako bi se vi lotili reševanja težav?
Vsako romsko naselje je svoja zgodba. Ne moreš poenostaviti in poenotiti, kakšna rešitev bo dobra za vse, ker si s tem zgrešil cilj. Prekmurje in Dolenjska sta si zelo narazen. Zakonodaja in strategije, ki se sprejemajo v Ljubljani, so neprilagojene konkretnim razmeram.
Moje osebno mnenje je, da je situacija zelo kompleksna, ponujene rešitve pa vedno zelo parcialne. Tako kot na mnogih področjih je težava, da ni celostnega koncepta. Več je različnih projektov, ki jih vodijo posamezna ministrstva, ni pa neke nadgradnje. Po mojih izkušnjah ni v interesu politike, da se to reši. Žal moram to reči. Nikoli ni bilo in bojim se, da nikoli ne bo. Razlogov je več. Včasih imam občutek, da večini ustreza stanje, kakršno je, in to na obeh straneh. Če bi želeli prijeti bika za roge, bi morale vse institucije delati usklajeno.
Dokler se bo denar za romske skupnosti delil tako, kot se zdaj, ne bo sprememb.
Vi se ukvarjate s šolskimi otroki.
Otroci vsak dan pridejo sem, da naredimo naloge. Starši jim ne morejo pomagati, ker so večinoma nepismeni. In to že tretja ali četrta generacija.
Včasih se sprašujem, kako naj otrokom rečem, naj hodijo v šolo, da bodo potem dobili službo in bolje živeli, če sami vidijo, kdo je tisti, ki res napreduje. Kakšna prihodnost čaka te otroke? Pa ne mislite, da med njimi niso tudi nadpovprečni. Postali bodo bodisi socialni primeri bodisi kriminalci. Kar je po mojem mnenju pretresljivo.
Tukaj je brezposelnost blizu 100 odstotkov. Kdor ima veliko otrok, dobi več, če je doma, kot če bi delal. Država ne spodbuja njihovega zaposlovanja, ker s tem izgubijo cel kup ugodnosti, od brezplačnega vrtca naprej. Zato se tudi v skupnosti pogosto dogaja, da se norčujejo iz tistega, ki hodi delat.
Po drugi strani je danes koncept romskih naselij zgrešen. Verjetno je bilo takrat, ko je to nastajalo, drugače. Če se hoče kdo izseliti, je to skoraj misija nemogoče. Tudi družine, ki nimajo zgodovine povzročanja problemov, nimajo možnosti izbire. Ljudem, ki so se izkazali, bi morali pomagati, da živijo tako, kot si želijo. Tisti, ki se jim uspe dvigniti, pa si spremenijo priimke in ne povedo več, da so pripadniki romske skupnosti. Dejstvo je, da kot družba in država v resnici nikoli nismo ustvarili celovitih razmer za opolnomočenje romske skupnosti. Predsodki so pregloboko zakoreninjeni.
Majhna zaposlenost je najbrž tudi posledica slabe izobrazbe.
Neizobraženost je zelo velik problem. Stanje se ne izboljšuje. Natančnih podatkov nimamo, ker se jih ne sme zbirati po etnični pripadnosti, ampak obisk šole je razmeroma slab. V zadnjem času se je ponovno pojavil še en problem, proti kateremu se zelo borimo skupaj s policijo, pravosodna veja oblasti pa za to nima posluha – to so mladoletne poroke.
Poroke pri trinajstih, imamo tudi 13 let stare nosečnice, sodniki označujejo kot romsko tradicijo. Kar seveda ni res. To so punce v šestem ali sedmem razredu osnovne šole, starši se ustrašijo in jih ne spustijo več v šolo, ker se bojijo, da jih bodo tam fantovi starši ugrabili. Samo v našem naselju je nekaj takih primerov, kakršnih prej več let ni bilo. To se mi zdi posebej skrb vzbujajoče. Posledice so seveda nedokončane osnovne šole in tretja generacija brezposelnih.
Še en problem se pojavlja, da je predvsem pri mladih fantih velik izpad v šoli in so potem nekje od petega ali šestega razreda prepuščeni ulici, kjer jih potegne tudi v kriminal. Kar nekaj 15-letnikov je že prekaljenih prestopnikov. Ti otroci niso vključeni nikamor, z njimi se ne dela nič.
Preprostih rešitev ni. Problema bi se morali lotiti usklajeno na vseh področjih, kar pa je zelo težko, ker ima vsak svoje poglede in cilje.
