Tobačna mesto: Z zemljevidom po labirintu do umetnikov

V prostorih nekdanje tovarne so umetniki spet odprli vrata v svoje ustvarjalno okolje.

Objavljeno
16. december 2016 18.45
Odprta vrata Tobačna 2
Tina Lešničar
Tina Lešničar

Nekdanja tobačna tovarna je že desetletja prizorišče umetnosti. V njej ustvarja več kot dvajset umetnikov in kolektivov, večinoma slikarjev, kiparjev, ilustratorjev, oblikovalcev in intermedijskih umetnikov, nekateri so ateljeje spremenili kar v svoj dom. Da bi predstavili svoje ustvarjanje in opozorili na pomen združevanja, sodelovanja in soustvarjanja pod isto streho, so že drugo leto zapored odprli vrata ateljejev in organizirali tridnevno novoletno druženje.

Letos je vrata svojih ateljejev na Tržaški 2 odprlo trinajst umetnikov. Pri predstavitvi širšega umetniškega dogajanja v Tobačni mestu sodelujejo še kulturni center Tobačna 001, ki ga upravljajo MGML, društvo za interdisciplinarnost, samoprodukcijo in kroženje sodobne umetnosti Cirkulacija², zavod za prevajanje in povezovanje jugoslovanskih kultur Yugo Translate, klub Zoo, kreativni center Poligon in produkcijska hiša Staragara. S festivali (Urbano dejanje, Flow), stalnim glasbenim programom (klub Zoo) ali pa občasnimi dogodki sicer tamkajšnji akterji skrbijo, da Tobačna mesto živi tudi čez leto.

Za novoletno druženje so umetniki zaradi boljše orientacije pripravili zemljevid, ki mimo pisarn, poslovnih prostorov najrazličnejših podjetij, kabinetov univerzitetnih profesorjev, središč zavodov in make up salonov obiskovalce vodi po labirintu hodnikov poslopja na začetku Tržaške ceste.

Nizke najemnine, visoki stropi

Nekdanja tovarna je že desetletja prizorišče umetnosti. V njej ustvarja več kot dvajset umetnikov in kolektivov, večinoma slikarjev, kiparjev, ilustratorjev, oblikovalcev in intermedijskih umetnikov, nekateri so atelje spremenili kar v svoj dom. Umetnike so privabile nižje najemnine in dejstvo, da so prostori dostopni 24 ur na dan, kar je za nepredvidljiv umetniški impulz, ki te lahko zgrabi v nočnih urah, ključnega pomena. Privlačna je tudi lokacija v središču mesta, blizu drugih razstavnih prostorov, galerij in mestnega dogajanja. V nižjih nadstropjih so pisarne prostorne, svetle, z velikimi okni in visokimi stropi, tako da so jih nekateri bolj pragmatični najemniki preuredili v dvonadstropne studie. »Veliko prostorov je prepolovljenih. Mi, slikarji, pa po mestu iščemo ravno sobe z visokimi stropi, saj mnogi ustvarjamo velike formate,« pravi slikarka Maša Gala, pobudnica Odprtih ateljejev.

Sama v Tobačni deluje že devet let. Prvih šest let je najemala večji prostor, ko so lastniki zvišali najemnino, pa se je morala preseliti v majhen kabinet v tretjem nadstropju, kjer za sedem evrov na kvadratni meter prostore oddaja Iskra. Postopoma so to krilo zasedli še drugi umetniki. Trenutno jih na istem hodniku najdemo pet. Gala sicer v majhno izbo ne more spravljati svojih platen velikih formatov, zato njena dela visijo tudi po hodniku.

Umetniško 3. nadstropje

Razmere so že na prvi pogled daleč od idealnih. Majhna okna z opažem obitih strešnih pisarn nekje zamakajo in prepuščajo premalo dnevne svetlobe, omet odstopa, po vodo pa je treba na oddaljeni konec hodnika. A za umetnike je to drugotnega pomena. Pomembno je, da imajo pri ustvarjanju mir in da jih obdaja kreativna energija. »Všeč mi je skupnost, ki se je postopoma izoblikovala med nami, ki delujemo v Tobačni,« pravi Maša Gala, čeprav prizna, da soseda Jošta Snoja, ki ima očitno obrnjen bioritem, sploh ne vidi. »Jaz ustvarjam ponoči, on prihaja podnevi.«

Umetniki so neuglednim prostorom s svojimi pisanimi deli, različnih formatov, tehnik in estetik, vdihnili življenje. »Jaz bi kar živela tu,« se razneži Ana Legčević, ki v omenjenem »umetniškem krilu« drugo sobo na levi najema že več let. »Zadnja dva tedna se pripravljam na dve razstavi in spim samo po dve uri na dan, zato sem si pripeljala posteljo, da se lahko spočijem kar v ateljeju,« opisuje svoj delovni zanos.

Za umetnika precej netipičen ustvarjalni bioritem ima tudi slikar Igor Banfi, ki ima med ustvarjalnimi prebivalci Tobačne 2 najdaljši staž. Na delo namreč prihaja ob sedmih zjutraj in slika do štirih popoldne. Prekmurski umetnik je tudi med redkimi, ki ateljeja ne najema, pač pa je prostor nad klubom Zoo pred desetimi leti kupil. »Pred šestnajstimi leti sem obiskal prijatelja, sicer profesorja na ALUO Marjana Gumilarja, ki je imel med slikarji prvi tukaj atelje, in prostori so me navdušili. Najprej sem kupil malo manjši atelje, nato pa se preselil v večjega,« pripoveduje.

Namen Odprtih ateljejev, ki so v svetu dobro znan koncept, je po njegovem mnenju predstaviti dela umetnika in delovni proces. »Vsi vemo, kakšna je ordinacija zobozdravnika, kako je videti delovno okolje slikarja, pa ni tako splošno znano.« Ob lanski premierni akciji Odprtih ateljejev je v njegov svet pokukalo veliko obiskovalcev, manj je bilo takih, ki bi se oglasili z namenom, da bi kaj kupili.

Slikarka Barbara Kastelec je imela v času odprtih vrat ravno likovno delavnico. V prostor v drugem nadstropju se je vselila pred štirimi leti in črne stene pobelila ter jih oživela s svojimi slikami in deli svojih učencev. »Prej sem imela atelje v starih hišah po mestu, kjer sem bila precej osamljena. Tukaj pa delujemo kot skupnost,« je povedala Kastelčeva, ki prostor v Tobačni uporablja predvsem za popoldanske delavnice, svoje slike pa še vedno najraje ustvarja doma, v miru.

Radar nad Tobačno

Lani je pobudo Odprti ateljeji z nekaj finančnimi sredstvi podprlo ministrstvo za kulturo, letos pa jih je na svoj Radar (platformo, ki jo goji že pet let) ujel Radio Študent. V popoldnevih odprtih vrat RŠ tako pozorno spremlja in prenaša vsak premik in položaj prebivalcev Tobačne mesta. Tokratni Radart je sedmi del serije, ki je v zadnjih letih že gostovala v Galeriji Alkatraz, Galeriji Kapelica, MSUM, Tovarni Rog, Klubu K4, Kiberpipi, privatnem stanovanju na Starem trgu ter prostorih Cirkulacije 2.

Koordinator platforme Bojan Anđelković je s posebnim fokusom na Tržaško 2 poskušal širše kulturno osmisliti dogajanje. »Ko je govor o kulturnih prizoriščih, se najpogosteje omenja Rog in Metelkovo, kot avtonomni kulturni center z mrežo ateljejev in galerij, a že vrsto let med samonikla kulturna prizorišča nedvomno spada tudi Tobačna mesto, kjer gre za samoorganizacijo na tem prostoru delujočih umetnikov, ki si želijo ustanoviti aktivno in povezano skupnost.«

Ob popoldnevih odprtih vrat RŠ tako v eter prenaša debate, komentarje, pogovore z umetniki, eksperimentalno zvočne performanse in drugo umetniško valovanje. »Vse bo OK,« je v sredo zvečer odmevalo iz radijskih sprejemnikov, ki so iz hladne dvorane Cirkulacije² prenašali performans poskusne kolektivne meditacije in vizualizacije sveta, v katerem je dovolj prostora za vse.

Koliko časa bo vse OK v Tobačni, pa ni odvisno od želja in skupnih prizadevanj tamkajšnjih umetnikov, ampak predvsem od postopkov prodaje približno 55 tisoč kvadratnih metrov velikega zemljišča na Tržaški v lasti projektne družbe Imos-G, ki jih pripravlja stečajni upravitelj Grega Erman. »Realno prodaje vsaj še pol leta ni pričakovati. Nekateri najemniki imajo pogodbo do septembra 2017 in do konca marca bodo predvidoma obveščeni o morebitnih spremembah v zvezi s prodajo zemljišča,« je povedal Erman.