Za manj espejev in več stabilnih zaposlitev

Ljubljana – Mesto mladih in za mlade, tako so na občini podnaslovili osnutek prve strategije, ki so jo pripravili posebej za mlade in jo konec maja ponudili v javno razpravo. Izvedli so dve in oblikovali komisijo, v kateri bodo mladi izmed prejetih predlogov izbrali deset, ki jih bodo vključili v dokument. Ena od članic je tudi Tea Jarc, prej predsednica Mladinskega sveta Slovenije, zdaj aktivistka sindikata Mladi plus pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije.

Strategija navaja dve prednostni usmeritvi, ki sta po mnenju njenih piscev na občini »ključni za trajno izboljšanje položaja mladih v MOL«; to sta krepitev mladinskega dela v smeri gradnje mreže Mladinskih centrov Ljubljana in opolnomočenje izvajalcev v mladinskem sektorju ter povečanje možnosti za zaposlovanje mladih, ki v starostni skupini od 15 do 29 let predstavljajo slabo petino prebivalcev v občini. Ker je petina prijavljenih v evidenco brezposelnih v Ljubljani prav mladih, so si na občini za cilj strategije med drugim postavili »znižati stopnjo brezposelnosti mladih v MOL pod povprečje Evropske unije in pod slovensko povprečje«.

Na občini vas do 15. julija vabijo k sooblikovanju strategije tako, da jim pošljete svoje pripombe in predloge. Kaj pravite na takšno povabilo?

Vseskozi zagovarjamo, da je treba mlade čim bolj vključevati, in to od začetka do konca. Z osnutkom so nas seznanili in pomeni dobro podlago za nadaljnjo razpravo, a bi si želeli tesnejšega sodelovanja. Bili sta pripravljeni dve javni razpravi in sestavili so komisijo, v kateri bomo določili deset prioritet. Dobro je, da se posvetujejo z mladimi, saj so mladi tisti, na katerih bo nazadnje slonela strategija, vendar bi bilo bolje, da bi bila že priprava osnutka bolj inkluzivna, torej, da bi mlade vključili že takrat. Bomo pa videli, koliko bo v strategiji v prihodnje prostora za popravke in predloge.

Strategijo so na občini podnaslovili Ljubljana – mesto mladih za mlade. Kako se to po vašem odraža v dokumentu?

Mislim, da bi morali dodati predvsem 'z mladimi', kajti tak dokument bi morali pisati skupaj z mladimi, ga nato izvajati skupaj z njimi, mladi so navsezadnje tudi nosilci ukrepov, zapisanih v strategiji. Rekla bi, da imajo na občini dober namen, vsaj kar zadeva tamkajšnji urad za mladino, bo pa treba vključiti tudi oddelke. Če je to občinska strategija, potem morajo vse entitete občine pri tem sodelovati, ker so mladinske politike horizontalne; ni mogoče obravnavati mladih samo v povezavi z izobraževanjem, ne da bi se hkrati ukvarjali s stanovanjsko politiko in zaposlovanjem. In ker strategija pokriva vsa ta področja, je nujno, da pri tem sodelujejo vsi sektorji, seveda skupaj z mladimi, ki morajo biti vključeni v vse faze.

Na občini pravijo, da so cilji v strategiji merljivi. Se s tem strinjate?

Ko gre za vključenost mladih v mladinsko delo in mladinske centre, so cilji zelo jasni in zato merljivi, pri nekaterih drugih področjih, denimo zaposlovanju, pa ni čisto tako. Seveda je namen strategije, da je bolj odprte narave, toda kljub temu bi si v njej želeli več konkretnih rešitev. Ker samo imeti dokument, v katerem bo mogoče nekaj lepo zapisano, pa mladi ne bomo vedeli, kaj bomo z njim dejansko dobili, ni to, kar bi si želeli. In tu so predvsem pomembne jasne zaveze, opremljene tudi s finančnimi podatki. Na eni od javnih razprav so predstavniki občine povedali, da se bodo sredstva za mladinske programe do izteka strategije povečala za dvakrat glede na zdaj, ampak takšne zaveze je treba dati tudi na drugih področjih.

Finančnih zavez v strategiji tako rekoč ni, zapisano je le, kdo je pri posameznem ukrepu predviden za financerja.

Dobro bi bilo, da bi to zapisali v strategijo, ker bi mladi potem lahko pričakovali, da bo v resnici izvedeno. Če denimo že zdaj vejo, da bodo vsoto za mladinske programe povečali, zakaj tega ne zapišejo v dokument?

Kdo bo skrbel, da se bo strategija izvajala? Mestni svet bi poročilo o njenem izvajanju obravnaval zgolj enkrat na štiri leta.

V sindikatu smo predlagali, da se izvajanje spremlja bolj pogosto, vsaj na tri leta, če ne že vsako leto. Ne vem sicer, kaj je predvideno za naprej oziroma ali bodo pripravljeni akcijski načrti za posamezno leto, bo pa vsekakor treba spremljanje izvajanja bolje opredeliti. In pri tem brez dvoma ni dovolj, da to počnejo samo občinski svetniki, vključene morajo biti tudi mladinske organizacije oziroma vsi tisti, ki danes prispevamo k podajanju vsebin za strategijo. In to ne enkrat na štiri leta.

Na zadnji javni razpravi ste predlagali ustanovitev stalnega telesa v MOL, v katero bi bili vključeni mladi.

Predlagamo ustanovitev komisije MOL za mladinska vprašanja. Tak organ v nekaterih slovenskih občinah že poznajo, vanj so poleg svetnikov in občinskih uradnikov vključeni tudi mladi. Tako imajo vpogled v lokalno politiko, hkrati pa nanjo lahko vplivajo.

Prve javne razprave, ki jo je občina organizirala o strategiji za mlade, se je udeležilo 25 ljudi. Kaj po vašem sporoča ta podatek?

Pričakovati, da se bodo vsi mladi v Ljubljani oglasili v zvezi s strategijo, bi bilo malce preveč utopično. Seveda bi bilo dobro, če bi se to zgodilo, toda bojim se, da na takšne razprave prihaja predvsem bolj organizirana mladina, torej tisti, ki so že vključeni v mladinske organizacije. Tudi dopoldanska ura za takšno razpravo ni najbolj primerna. Verjetno bi bilo zato bolje odpreti spletna posvetovanja, na katerih bi določali prednostne cilje, kot to počnejo v Ajdovščini. Ta občina je med prvimi spisala strategijo za mlade, organizirali so posvete na različnih koncih kraja, razprave so imeli tudi na spletu, prav tako so organizirali delavnice. In na tak, participativen način se vključi veliko več mladih. Ni dovolj, da se objavi dokument in organizira dve javni razpravi, treba je premisliti, kako bi v razpravo zajeli čim več ljudi.

Eden ključnih problemov, na katerega ste mladi opozorili na zadnji javni razpravi, je brezposelnost. Kako v sindikatu ocenjujete predlagane ukrepe v strategiji na tem področju?

V sami analizi dokumenta govorijo o tem, da so proti prekarizaciji, da tega ne bodo spodbujali, da so proti volonterskemu pripravništvu ter da zagovarjajo dolgotrajne in stabilne zaposlitve za mlade. Iz tega sklepamo, da poznajo problematiko, toda po drugi strani pri ukrepih, ki jih predlagajo, tega ne upoštevajo. Ukrepi so predvsem premalo konkretni in po našem mnenju preveč vezani na podjetništvo. Smo proti spodbujanju podjetništva za vsako ceno, kajti zdaj se dogaja, da so mladi prisiljeni odpirati espeje, čeprav je jasno, da vsak ni in ne bo podjetnik in si tega tudi ne želi. V strategiji pa je zaznati ukrepe, ki spodbujajo prav to; poudarek je na podjetništvu in start-upih, kar ne gre skupaj s tem, o čemer govorijo v uvodu.

Toda občina s tem ne sporoča nič drugega od države, ki z raznimi programi spodbuja prav podjetništvo in ustanavljanje start-upov.

Proti temu se prav tako borimo in navsezadnje tudi proti sporočilom evropske komisije. Kam gre financiranje, je povsem jasno, kot so jasne prevladujoče težnje: da se mora trg dela še bolj fleksibilizirati. Bi pa bila občina pri tem lahko dober zgled in začela ustvarjati varne in trajne zaposlitve za mlade v lastnih strukturah in podjetjih. Naj bodo to zaposlitve za nedoločen čas, ki bodo omogočile dostojno življenje, ne pa zgolj neka projektna dela. Občina se proti temu, kar v uvodu strategije sama poudarja, lahko bori tako, da je zgled.

V sindikatu med drugim predlagate zaposlovanje v mladinskih organizacijah.

Večina jih zdaj temelji na prostovoljstvu, kar je sicer lepo, toda mladinske organizacije bi lahko še bolje opravljale svoje delo in imele dolgotrajnejši vidik, če bi imele zaposlene. Nevladni sektor v Sloveniji ima velik potencial. Glede na evropsko povprečje je zaposlovanje v tem sektorju zelo podhranjeno. Delež pri nas je 0,74 odstotka, medtem ko je evropsko povprečje osem odstotkov vseh zaposlenih. Nova delovna mesta lahko ustvarjamo prav tu, v mladinskih organizacijah. Hkrati bi tako pokrili več ciljev iz strategije.

Strategija se osredotoča na eno družbeno skupino, to je mlade. Zakaj se problema lotiti na tak način, namesto da bi družbo obravnavali kot celoto?

Glede na razmere je to po mojem smiselno, ker smo mladi specifična skupina, na prehodu iz otroštva v odraslost, in se zato srečujemo s problemi, s katerimi se morda kdo drug ne toliko. To je obdobje osamosvajanja, ko prvič vstopiš na trg dela, ko prvič iščeš stanovanje. Mislim, da je treba ukrepe prilagoditi za različne starostne skupine, ker so le tako lahko bolj učinkoviti. Seveda je pri tem treba pogledati, kakšne učinke bodo ti ukrepi imeli tudi na druge družbene skupine, toda menim, da le pozitivne.

Brezposelnost med tridesetletniki, denimo, zadnja leta strmo narašča, vendar o njih nihče ne govori, noben ukrep jih je zadeva. Tako se zdi, da to ne pomeni reševanja problemov, ampak zgolj blaženje posledic. Ko se izpostavi eno skupino kot ranljivo, se zanemari drugo, hkrati se družbo tako drobi.

Se strinjam. Pri tem je treba dodati, da se obdobje mladosti ne konča pri tridesetih. Za veliko mladih takrat ni konec, ker še naprej živijo pri starših, morda nimajo niti prve zaposlitve, kdo tudi pri štiridesetih nima niti dneva delovne dobe. In zato bi bilo dobro, da bi na MOL vse strategije, ki so jih doslej spisali, povezali v eno, ker bi le tako lahko prinesla kakovostno življenje za vse, ki živijo v občini, ne glede na starost.