Za sokolsko stvar

Ljubljana – Sokolski dom na Taboru, ki je odprl vrata leta 1927, je bil do gradnje Bloudkove hale Tivoli leta 1965 največja športna dvorana v Sloveniji. Športno društvo Tabor se z razstavo, ki jo bodo odprli danes ob 18. uri, spominja svoje burne zgodovine.

Korenine znanega športnega društva segajo še v avstro-ogrsko monarhijo, v leto 1863, ko so v Ljubljani ustanovili telovadno društvo Južni Sokol. Pod drugim imenom – Ljubljanski Sokol se je čez tri desetletja ugnezdilo v Narodnem domu. Društveno telovadno življenje je bilo tedaj precej razgibano, pišejo zgodovinarji v katalogu k razstavi, ki bo na ogled v prostorih športnega društva Tabor.

V tedanjih pomladnih časih je politika vdirala v vse pore življenja, tako tudi telovadba ni bila samo nedolžno, zdravo preživljanje prostega časa, pač pa gibanje v vseh pomenih besede. Pod vodstvom Viktorja Murnika je Sokol postal eden od stebrov liberalnega političnega tabora, ki je ideološke nasprotnike dobil v katoliških Orlih. A tudi v Sokolu so se mnenja kresala, zato se je del sokolov na pobudo dr. Pavla Pestotnika, liberalnega politika in dejavnega člana, odcepil in 7. septembra 1907 na Taboru ustanovil Društvo Sokol I. Ljubljana. Svojo pripadnost društvu in narodni ponos so v slogu gesla »Ostati Sokol, delati za sokolsko stvar, pomnožiti sokolske vrste in si poiskati svoj neodvisni delokrog, kjer lahko vsakdo svoje sokolske misli spremeni po svojem spoznanju in na svoj način delovanja brez blagoslovov in kumovanj.« širili tudi v glasilih Sokolski vestnik in Sokol. V društvu je poleg telovadnega delovalo še sedem odsekov, izobraževalni, orkestralni, pevski, trobentaški, agitacijski, izletniški in veseliški.

Društvo dobi dom

Med prvo svetovno vojno je bila dejavnost društva prepovedana, januarja 1919 pa so sokoli nadaljevali delo v okviru Jugoslovanske sokolske zveze s sedežem v Ljubljani. Tedanji ljubljanski župan Ivan Tavčar je uslišal prošnje dr. Pestotnika, na območju Tabora uredil trg in 6600 kvadratnih metrov veliko zemljišče prodal telovadnemu društvu. Seveda ne brez javnega nasprotovanja, pritožb, peticij in tožb katoliškega političnega tabora in poslancev SLS.

A stvar je bila ad acta in čez štiri leta so sokoli praznovali dokončano telovadišče, na katerem so začeli graditi sokolski dom. Arhitekturna zasnova stavbe, ki je predvidevala osrednjo telovadnico, več manjših dvoran, društvene prostore, pisarne, stanovanja in druge prostore, je bila prek razpisa zaupana Ivanu Vurniku, ki je v svoji viziji močno poudaril slovenstvo in slovanstvo. Že postavitev temeljnih kamnov, ki so jih prinesli z gora z vseh koncev države, Avale, Petrove gore, Lovćena in Nanosa, so sokoli zaznamovali s sprevodom, javno telovadbo in ljudsko veselico z ognjemetom, potem pa se lotili dela. Člani društva so solidarnost izkazali s prispevki v denarju, materialu in s prostovoljnim delom ter tako pripomogli, da so sokolski dom na Taboru slovesno odprli 29. junija 1927. Gradnja je bila velik organizacijski in predvsem finančni zalogaj, ki je na koncu stal 7,5 milijona dinarjev.

»Dom na Taboru je poleg športne dejavnosti članom društva ponujal tudi druženje v javni knjižnici Simona Gregorčiča in javnem kopališču, svoj prostor pa so našle tudi lutkovna, godbena in dramska sekcija,« sta spomnila urednika kataloga Jože Podpečnik iz narodnega muzeja in Aleš Šafarič iz muzeja športa.

Novi dom je gostil številne družabne in kulturne prireditve, gledališke in lutkovne predstave, plesne večere, koncerte, maškarade, martinovanja, silvestrovanja ter slavnosti ob državnih praznikih in komemoracijah. Leta 1934 je društvo pridobilo še zemljišče med sokolskim domom in cerkvijo sv. Srca Jezusovega in tam zgradilo zunanje atletsko vadbišče.

Narodnozavedni telovadci

Razcvet društva v Kraljevini SHS je zatrla druga svetovna vojna, v kateri se je večina članstva vključila v odpor, organizacija pa je bila soustanoviteljica Osvobodilne fronte. »Sokoli so bili izredno narodno zavedni, o čemer priča parola Narod je vse, posameznik nič. Društvo bi lahko videli tudi kot nekakšno polvojaško organizacijo, krepili so duha in voljo, bili so dobro organizirani, elitna moška in kasneje tudi ženska družba. Popisa članov v posameznih obdobjih ni, ker bi posamezniki tako zlahka postali tarča okupatorjev,« je povedal Podpečnik in dodal, da je bilo zgodovino tega društva težko pisati, saj so dobršen del arhiva zasegli Italijani, zato sta se s kolegom Šafaričem pri pripravljanju razstave morala opreti tudi na sekundarno gradivo, zapisnike, časnike in spomine nekdanjih članov. Ti se spominjajo predvsem družabnega življenja v domu na Taboru.

Po vojni je bila sokolska organizacija razpuščena, njeno premoženje pa je postalo last Fizkulturne zveze Slovenije. A sokolski duh je vel tudi v novi organizaciji, najprej imenovani Svoboda, potem Enotnost, ki ni bila dolgo enotna in se je razdelila na dve liniji, ena je dobila sedež v Narodnem domu, druga pa na Taboru in se preimenovala v zvezo za telesno vzgojo Partizan, ki je združevala deco, cicibane, pionirje, mladince pa tudi »prečiščene ter preverjene« stare sokole. Na Taboru je bilo mogoče že v prvih letih po vojni trenirati sabljanje, odbojko, košarko, nogomet, rokomet, atletiko, plavanje, smučanje, alpinizem, kegljanje, balinanje, šah, namizni tenis, boks in drsanje.

Novi časi, nove vadbe

Po osamosvojitvi je društvene prostore, pa tudi dvorišče in park podedovalo športno društvo Tabor. V sezoni 2012/2013 je število članov društva padlo na 607 in doseglo zgodovinsko dno, beremo v katalogu. Nekaj dejavnosti, boks, smučarsko gimnastiko in odbojko, so morali ukiniti, novo vodstvo pa je sodobnim telovadcem ponudilo aerobiko, fitnes, pilates, zumbo, boot camp … Tako se je članstvo spet povečalo na 900 ljudi.

Aljoša Cetinski, ki s športnim društvom Tabor živi, diha in sablja že od svojega petega leta in je pred štirimi leti postal tudi njegov predsednik, si prizadeva z novimi programi število članov povečati na tisoč. Tudi v tržno naravnanem sistemu poskuša ohranjati sokolske vrednote. »Večina nas je v tej hiši odrasla, zato svojega dela ne jemljemo kot službo, ampak z veseljem postorimo, kar je treba,« je povedal med pripravami na razstavo. Zunanja fasada, streha in 3500 kvadratnih metrov uporabne površine so potrebni temeljite prenove, za katero upa, da bo sredstva lahko zbral na evropskih razpisih. Zgodba društva in njegovega doma, ki jo piše razstava, bo k temu nedvomno pripomogla.