Aralsko jezero, spomenik človeškega pohlepa

Muynak – Generalni sekretar OZN Ban Ki Moon je izginjajoče Aralsko jezero pred leti razglasil za eno največjih ekoloških katastrof vseh časov in ob obisku danes zapuščene vasi Muynak, nekoč pristaniškega mesta v Uzbekistanu, pozval k njegovemu reševanju.

Propadajoči oziroma že propadel ekosistem pa ni prizadel zgolj Uzbekistana in Kazahstana, temveč so v zgodbo o brezglavem koriščenju vodnih virov povezane tudi druge osrednjeazijske države: Turkmenistan, Tadžikistan, Afganistan in Kirgizija, kar vnaša napetosti tudi na politični ravni. Sovjeti so se v 60. letih prejšnjega stoletja odločili, da bodo puščavsko pokrajino v osrednji Aziji s pomočjo namakalnih sistemov na rekah Sir Darji in Amu Darji, ki sta se izlivali v Aralsko jezero, spremenili v rodovitna polja bombaža. Zaradi obsežne infrastrukture kanalov se je dotok rek v jezero začel naglo manjšati; medtem ko je povodje obeh rek ob jezeru leta 1960 znašalo 56 kubičnih kilometrov, se je do 80. let skrčilo na zgolj šest kubičnih kilometrov. Največji, skoraj 1500 kilometrov dolg kanal Karakum je preusmerjal tok Amu Darje do Turkmenistana, Ferganski kanal v Uzbekistanu pa je napajal Fergansko dolino, ki še danes velja za najbolj poseljeno in razvito regijo v Uzbekistanu. Vodne rezervoarje in kanale ter hidroelektrarne so gradili tudi v Tadžikistanu in Kirgiziji. Namakalni sistem je bil slabo in površno zgrajen. Strokovnjaki trdijo, da je bilo kar od 50 do 80 odstotkov vode izgubljene, še preden je dosegla polja. Izkoristek ni niti danes veliko večji.

Krčenje na desetino velikosti

Nekoč četrto največje jezero na svetu se je v petdesetih letih skrčilo za skoraj 90 odstotkov in se ločilo v dve manjši jezeri (severni Aral v Kazahstanu in južni v Uzbekistanu), za seboj pa pustilo puščavo Aralkum in propadla mesta. V uzbekistanskem Muynaku, ki je bil nekoč na obali jezera, danes pa ga od preostale vode loči 150 kilometrov peska, so na leto proizvedli 22 milijonov ribjih konzerv, s katerimi so preskrbovali sovjetski trg. Danes je to mesto, v katerem se spopadajo s hudo revščino in številnimi zdravstvenimi težavami. Vsebnost soli je v južnem Aralu presegla celo 150 gramov na liter, kar je, za primerjavo, petkrat več kot v Mrtvem morju. Izginila je večina živalskih vrst in rastlin, zaradi strupenega peska, to je posledica uporabe gnojil in pesticidov, ljudje na tamkajšnjem območju zbolevajo za tuberkulozo, pljučnim rakom in hepatitisom. Žalosten opomin, da se narave ne da ukrojiti po kratkoročnih interesih človeka, so tudi podatki o umrljivost novorojenčkov v tej regiji, saj je ta med največjimi na svetu. Zime so zaradi spremembe podnebja postale bolj mrzle, poletja bolj vroča, onesnaženi pesek pa odnaša kilometre daleč.

Ko je bilo jasno, da je namakalni sistem zahteval ekološki davek, so Sovjeti v 80. letih, namesto da bi izboljšali infrastrukturo obstoječih namakalnih sistemov, začeli risati načrte, kako bi preusmerili toka sibirskih rek Oba in Irtiša do Arala, a so idejo leta 1986 opustili ne le zaradi opozoril okoljevarstvenikov, ampak predvsem zaradi prevelikih stroškov, ki bi jih zahtevala gradnja.

Zaslužek pred naravo

Zaradi intenzivnega poljedeljstva se je število prebivalcev na območju porečja obeh rek med letoma 1897 in 1989 povečalo za kar petkrat, na približno 50 milijonov, kar je pomenilo tudi izdatne potrebe po hrani in delovnih mestih. Še danes je Uzbekistan med šestimi največjimi pridelovalci bombaža, čeprav so se v zadnjih letih preusmerili tudi v gojenje žitaric. Ob tem Mihael Jožef Toman z biotehniške fakultete, ki se je pred leti udeležil znanstvene odprave na severni Aral, poudarja, da je države vodila le želja po zaslužku in da bombaž na teh področjih uspeva predvsem zaradi mineralnih gnojil in drugih strupenih sredstev, saj zgolj voda ni dovolj. Jezero in narava sta v zavesti kapitala nepomembni, pravi in opozarja, da v naravi ni trajnosti, temveč je samo dinamika. »Dandanes velikokrat prisegamo na naravne materiale, kot je bombaž, ne da bi se zavedali, da raste na popolnoma napačen način in njegova pridelava močno načenja okolje,« dodaja Toman.

Počasi se vendarle premika

Da bi preprečili nadaljnje krčenje severnega Arala, so Kazahstanci pred leti s finančno pomočjo Svetovne banke zgradili 13 kilometrov dolg jez Kok Aral, končali so ga leta 2005, z namenom, da bi povečal dotok reke Sir Darje v ta del jezera. Prenovili so tudi stare namakalne sisteme in zgradili nove hidravlične sisteme, da bi zmanjšali izgubo vode iz reke. Pozitivni učinki so bili kmalu vidni. V nekaj letih so se tudi pokazali, med drugim se je zmanjšala slanost vode, gladina jezera se je zvišala, vrnilo se je tudi nekaj ribjih vrst.

Toman o ukrepih, ki jih izvajajo Kazahstanci, da bi preprečili iztek reke v puščavo, pravi, da so primerni in da je nekaj učinkov reševanja jezera že opaznih; slanost se je občutno zmanjšala, vrnile so se nekatere živalske vrste in v mestu Aralsk spet gojijo ribe, ki sicer nimajo certifikata za prodajo v Evropsko unijo. Ob tem pa Toman opozarja, da je kakovost vode še vedno sporna zaradi vsebnosti toksinov in da bo zaradi kmetijstva evtrofikacija – proces kopičenja anorganskih hranil (nitratov in fosfatov) v jezeru – zanesljivo napredovala. Evtrofikacija pomeni tudi to, da zaradi kemičnih procesov ter pospešene rasti alg in drugih rastlin v vodi primanjkuje kisika, kar pa je usodno za ribe. Uzbekistanci so pokazali manj volje za reševanje južnega Arala; pred nekaj leti so s Kitajci ustanovili koncern, ki naj bi na področju jezera iskal zaloge nafte in plina.

Nevarnost z otoka

Še vedno je precej nejasno, kaj je z ostanki biološkega orožja, ki so ga vse do konca Sovjetske zveze Rusi testirali na otoku sredi Arala, poimenovanem Vozroždenja. Na njem je nekoč živelo približno 1500 ljudi, zadnji tam zaposleni pa so ga zapustili leta 1992. Na njem so, med drugim, testirali antraks in črne koze. Leta 1971 je izpust virusov črnih koz z otoka okužil deset ljudi, od katerih so trije umrli. Toman pravi, da se o otoku ne govori veliko, ruska odprava, ki bi morala tja letos, pa ni dobila vizumov in to je dovolj zgovorno, dodaja. Otoka danes ni več, zapuščeno mesto laboratorijev pa ostaja velika neznanka.

Upanja na celo jezero ni več

Predsedniki držav, ki so vpletene v zgodbo o Aralu, so se srečali leta 2009 v Almatyu in se zavezali k skupnemu reševanju Aralskega jezera in skrbi za vodne vire. Zdaj izvajajo projekt Mednarodnega sklada za reševanje Aralskega jezera (IFAS), katerega cilj je med letoma 2011 in 2015 izboljšati socialno-ekonomske in okoljske razmere z upoštevanjam upravljanja vodnih virov in vodnih potreb vseh vključenih držav. Čeprav je bilo doseženega nekaj uspeha v meddržavnem sodelovanju in so bili do zdaj preprečeni vsi konflikti v zvezi z vodimi viri na tem področju, pa južni Aral še naprej umira. Dosedanje reševanje je bilo usmerjeno bolj na iskanje kratkoročnih rešitev kot na celostni pristop k ravnanju z vodnimi viri v osrednji Aziji.

Ogroženi številni vodotoki

Na seznamu najbolj ogroženih jezer na svetu so med drugim Čadsko jezero, Mrtvo morje, jezero Mead na reki Kolorado ter številni drugi vodotoki po svetu in tudi pri nas. Toman pravi, da glavna težava niso podnebne spremembe, temveč pregrajevanje rek, gradnje velikih HE (sploh na Kitajskem), kanaliziraje strug in raba vode za namakanje, jezerom pa najbolj grozi evtrofikacija kot posledica rabe mineralnih gnojil na kmetijskih površinah in vnašanje tujerodnih vrst, predvsem rib in školjk. Tako je zaradi nilskega ostriža med bolj ogroženimi Viktorijino jezero v Afriki. Pri nas je zaradi zebraste školjke dreissene polymorphe prizadeto Blejsko jezero. Na manjših vodotokih so problematične hidroelektrarne, še dodaja Toman, pa tudi gradnja suhih zadrževalnikov za namakanje je sporna rešitev. »Ob tem bi se bilo treba vprašati, ali je stepa, mednje spadajo tudi prekmurske ravnice, primerna za koruzo in ali ni bolj primerna za gojenje žit,« opozarja profesor Toman.