Tiskane izdaje
Nove tehnologije obljubljajo možnost zakopavanja škodljivih emisij CO2 pod zemljo, kjer se te spremenijo v kamen. Projekt, o katerem danes kot eden privih poroča britanski Guardian, naj bi bil bolj varen in stroškovno bolj učinkovit kakor shranjevanje v plinasti obliki.
Shranjevanje CO2 v plinasti obliki namreč poraja veliko skrbi zaradi morebitnega uhajanja plina, škodljive emisije, ki nastanejo pri izgorevanju fosilnih goriv in imajo pomemben učinek na segrevanje planeta, pa zakopane pod zemljo, kjer se po prvih poizkusih že v dveh letih spremenijo v apnenec, nimajo skoraj nobenega škodljivega vpliva.
Projekt so začeli izvajati na Islandiji, kjer so pline zakopali pod vulkanske kamnine in posprešili naravni proces, v katerem bazalti reagirajo s plini in oblikujejo karbonatne minerale, iz katerih nato nastane apnenec. Raziskovalce pa je najbolj osupnilo to, da je do konca postopka, torej nastanka apnenca, minilo zgolj dve leti, in ne več kot sto ali tisoč let, kot so predvidevali.
Vodja raziskave Juerg Matter z Univerze Southampton v Veliki Britaniji je dejal, da gre za ultimativno metodo, ki lahko prepreči vplive povečanja škodljivih emisij v ozračju. »Inženirji in tehnologija so pripravljeni za uporabo metode, zakaj torej ne bomo videli na stotine takšnih projektov?« se je vprašal Matter. Po njegovem se namreč politika ne bo pripravljena odreči prihodkom, ki jih dobiva s spuščanjem škodljivih emisij v ozračje.
Na Islandiji so že zdaj zmožni zakopati 10.000 ton CO2 na leto. Pomanjkljivost, ki se je pokazala do zdaj, pa je velika količina vode, ki je potrebna za zakop. Za zakop ene tone CO2 je namreč potrebnih kar 25 ton vode. Obstaja sicer možnost, navajajo v raziskavi, da bi uporabili morsko vodo in zakopavanja izvajali v obmorskih mestih. Drug pomislek pa je, da bi podzemni mikrobi razgradili karbonat v metan, ki je že tako eden najškodljivejših toplogrednih plinov. Pri projektu na Islandiji se to sicer ni zgodilo.
