Čas je za (ne)akcijo!

Vsakič, ko kupimo izdelek, ki prihaja od daleč in je zelo poceni, smo lahko prepričani, da je bil nekdo v verigi izkoriščan.
Objavljeno
03. maj 2017 13.21
Živa Lopatič
Živa Lopatič

V zadnjem tednu aprila smo se spominjali katastrofe Rana Plaze, v kateri se je stavba zrušila in pod seboj pokopala več kot 1130 delavcev, mnogim od 2500 rešenih delavcev pa so ostale posledice, ki jih bodo s seboj nosili vse življenje (odtrgana roka, noga, slepota, brazgotina ...).

41 ljudi v Bangladešu je bilo obtoženih zaradi nesreče, velike blagovne znamke so poslale nekaj denarja žrtvam, začele sprejemati prostovoljne kodekse delovanja, ki naj bi izkoreninili izkoriščanje v preskrbovalni verigi, in v svojo ponudbo vključile omejene kolekcije »pravilno« narejenih oblačil.

Svojci žrtev precej pogostih nesreč iščejo vsaj malo pravice. Foto Reuters

A kljub svetovnim pritiskom, da se prakse izkoriščanja ljudi in okolja pri izdelavi oblačil nehajo, večina največjih blagovnih znamk na svetu še vedno ni sprenenila načina izdelave svojih izdelkov. Čeprav nas hočejo z raznimi kampanjami prepričati, da so se spremenili in da jim je mar za ljudi in okolje. V resnici pa jim je mar zgolj za ustvarjanje zaslužka in ohranjanje lojalnosti končnih kupcev, ki so jih »razvadili« z izredno nizkimi cenami končnih izdelkov  vse na račun kakovosti in izkoriščanja.

Mi pa smo to igro sprejeli in jo igramo že tako dolgo, da sploh nismo opazili, da se isto dogaja nam. Čedalje več je prekarnih zaposlitev, opravljanja podplačanega, celo neplačanega dela. Delamo cele dneve, opravimo veliko več dela kot kdaj prej, imamo čedalje manj prostega časa in čedalje manj sredstev za stvari, ki so zares pomembne. Imamo pa ves čas občutek, da si lahko privoščimo veliko, ker si lahko vsak teden kupimo nova oblačila, saj so vendar poceni. Pa so res?

Vsakič, ko kupimo kompleksen proizvod ali izdelek, ki prihaja od daleč (oblačilo, kava, kakav, sladkor, banana ...), in je ta zelo poceni, smo lahko prepričani, da je bil nekdo v verigi izkoriščan. Pa naj bo to človek, ki je premalo ali nič plačan, dela v neprimernih pogojih in ima predolge delavnike, ali pa okolje zaradi onesnaženja s pesticidi, izlivanja kemikalij v reke, sečnje tropskega gozda, sterilizacije zemlje ...

Poleg tega se ne sprašujemo, kje bodo vsi ti poceni izdelki končali. Ponavadi jih ne uporabljamo dolgo, ker jih zaradi izredno nizke cene ne cenimo in jih odvržemo takoj, ko se jih naveličamo, se pokvarijo ali pa jih sploh nikoli ne uporabimo in jih le vržemo v smetnjak. Pri tem sicer mogoče pomislimo, da je dobro, da jih vržemo v pravi smetnjak (ločevanje odpadkov), ampak takrat je že prepozno. Veliko bolje bi bilo, da bi se že prej odločili, da nečesa ne bomo kupili, ker tega ne potrebujemo. In tisto, kar ne konča na deponijah v Sloveniji, pogosto ponovno prepotuje pol sveta in konča na deponijah nekje drugje ter tam onesnažuje vodo, ozračje in zemljo.

Odvržena plastika nas bo preživela. Foto Reuters

Ste kdaj pomislili, da ima plastenka daljšo življenjsko dobo od vas? Se zavedate, da bodo vse plastenke, ki ste jih uporabili v svojem življenju, na tem svetu še dolgo po tem, ko nas več ne bo? Podobno je z oblačili, ki so narejena iz plastike in prepojena s kemikalijami. Njihova razgradnja poteka ravno tako počasi.

Vse to in še več bi morali prišteti med stroške in v končno ceno izdelka, ki ga kupimo. A potem skoraj ničesar ne bi mogli več kupiti po tako nizkih cenah, na kakršne smo navajeni danes. Bi pa z višjimi cenami dosegli zmanjšanje potrošnje, sprožili daljši postopek odločanja za nakup in skrbnejše ravnanje s stvarmi ter spodbudili popravila, nadgradnje in podobno. Tako bi zaščitili okolje pred preveliko količino odpadkov in v najboljšem primeru omogočili, da vključeni v proces izdelave za svoje delo prejmejo primerno plačilo in delajo v primernih delovnih pogojih.

Čas je za akcijo! Iz potrošnika se moramo preleviti v uporabnika ter se večkrat odločiti za nakup izdelkov in storitev, o katerih vemo, da niso bili narejeni v izkoriščevalskih pogojih. Pogosto pa bi bilo prav, da se za nakup ne odločimo, ker nečesa pravzaprav sploh ne potrebujemo.

***

Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.

Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.

In Borut Tavčar, novinar Dela.