Če kaj pritegne, je to, da si prvi na svetu

Slovenija nima nobene strategije za mineralne surovine niti ne razume enote prostora.

Objavljeno
16. marec 2017 15.16
Kamnolom Velika Pirešica, 2. december 2016 [Kamnolomi,Velika Pirešica]
Borut Tavčar
Borut Tavčar

Ljubljana – »V Sloveniji smo verjetno izgubili največ obdelovalne zemlje na svetu, pa ne zaradi rasti prebivalstva, pozidali smo jo,« pravi Lučka Kajfež Bogataj. Zdravko Kozinc pa si prizadeva, da bi koristno uporabili vsaj evropske projekte, jih povezali in dobili nova znanja.

V večini evropskih držav manjkajo podatki o mineralnih surovinah, kakor prihajajo novi, pa trčijo ob načrte urejanja prostora. Zato želi Evropska unija s projektom Minatura 2020 povezati 25 držav in vsako vprašati, kakšen bi lahko bil koncept varovanja surovin, saj je Evropa z njimi precej revna. »Počasi je treba ugotoviti, kaj pomeni pridobivanje in predelava mineralnih snovi v družbi, kako zelo smo od tega odvisni in kako velike težave lahko nastanejo, če se dobava zaradi nekega vzroka ustavi,« pravi Zdravko Kozinc, ustanovitelj inštituta za razvoj lokalnih potencialov Iskriva.

Projekt je tudi priložnost za industrijo, da si opere precej umazano ime zaradi preteklega prekomernega izkoriščanja virov ob uničevanju okolja. Pomaga lahko pri ugotavljanju kje so najpomembnejši minerali in kakšne bodo potrebe v prihodnosti. Poleg tega je treba nekatera območja zavarovati. »Ob pogovorih, kaj bomo v Sloveniji varovali, česa ne in zakaj bi kaj varovali, neizogibno pride do konfliktov, vsaj z okoljevarstvom in kmetijstvom,« pravi Kozinc. V projektu skušajo zdaj oblikovati tehnične podlage za okoljska, ekonomska, socialna in razvojna merila za določanje mineralnih surovin nacionalnega pomena. Na koncu bo to delo najverjetneje preraslo v direktivo.

Brez strategije in ambicij

Projekt poteka že poldrugo leto, v tem času pa so ugotovili, da v Sloveniji še ne razumemo pomena enote prostora, mineralne surovine pa so potisnjene globoko v omaro. »Sploh nimamo nobene strategije za mineralne surovine,« pravi Kozinc. Opozarja, da so to pomembne vsebine. »Če zmanjka vode, smo v resnih težavah, če se ustavi dobava nekaterih mineralnih surovin, pa lahko pride do težav, ki si jih sploh ne predstavljamo. Mogoče bo treba ustaviti elektrarne in ne bo elektrike, mogoče se bo ustavil promet,« našteva Kozinc.

Že ta projekt bo nekoč vodil v novo evropsko zakonodajo. Poteka pa še vrsta drugih evropskih projektov, ki se dotikajo prostorskega načrtovanja, Kozinc pa pogreša to, da bi se vključeni v projekte povezovali. Naravne rešitve (Nature based solutions) postajajo pomembne, v Sloveniji poteka projekt biosfernega rezervata ob Muri, smo del Podonavskega območja, kar je ena od treh makroregij, ki segajo v Slovenijo, nenazadnje pa postajamo prepoznavni po ohranjeni naravi povsod po svetu. »Premalo se govori o tem, poteka veliko projektov, ki se ukvarjajo z zelo aktualnimi temami. Dobro bi bilo, če bi se med sabo bolje poznali in malo bolj strokovno pogovarjali,« pravi Kozinc. Preveč projektov namreč ostane v okviru vključenih v projekt, niso prišli v družbo, ljudje jih niso posvojili in so zato umrli, čeprav je nastala krasna brošura. Res ni smotrno, da poteka v eni vasi projekt za urejanje rek, v sosednji vasi pa projekt za biosferno območje, pa nista povezana in se vključeni v projekta niti ne pogovarjajo.

Kozinc meni, da bi to morali presekati, saj je Slovenija lahko izjemen poligon za različne razvojne evropske projekte. Izplen bi lahko tudi bil neprimerno večji, projekti bi morali vsaj bistveno povečati zanimanje za Slovenijo in za regijo. »Če kaj lahko pritegne pozornost, je to, da si prvi na svetu,« pravi Kozinc.

Znanja je veliko

Na vprašanje, kako bi bilo videti novo prostorsko načrtovanje v primeru avtoceste mimo Braslovč ali umestitve lakirnice na kmetijska zemljišča, je Kozinc odgovoril, da je zanimivo, koliko primerov drugačnega načrtovanja bi lahko našli v evropskih projektih. Že uveljavljen model je vrednotenje prostorskih scenarijev, uveljavlja pa se tudi pristop ugotavljanja ekosistemskih storitev. »V takih modelih bi se mogoče pokazalo, da je umestitev Magne zdaj dobra za Magno in za državo, na dolgi rok pa s tem izgubimo ogromno denarja,« pravi Kozinc. Kot prvi primer vrednotenja prostorskih scenarijev pri nas je navedel Lovrenška jezera na Pohorju. Župani so dobili na mizo podatke, da bi izkopavanje šote in priprava lesa prinašala dobiček sedem let, po tem času, pa bi ostalo degradirano območje. Zato so pripravili nov načrt za ohranitev območja in v ta namen pridobili še nekaj evropskih projektov. Podobno vredotenje se da opraviti tudi za Muro in še mnoga območja.

Lovrenška jezera so prestala vrednotenje prostorskih scenarijev. Foto: Jože Pojbič/Delo

Prednosti bolj dejavne vključenosti Slovenije v evropske projekte so vsaj tri. Država si lahko s projekti plača pripravo analiz, zakonodaje, poročil, načrtov, sistemov, vse to z udeležbo in prispevkom vrhunskih strokovnjakov iz tujine. Nujna osnova za to je seveda to, da država ve, kaj hoče.

Širitev trga

Druga priložnost je širitev trga za slovenska podjetja. Taka je zgodba o avstrijskem prevzemu gozdarstva na Balkanu. »Avstrija je pomen projektov zelo dobro razumela. Poklicali so vse ustanove, ki se ukvarjajo z zakonodajo, hkrati pa so navezali tesne stike z gozdarskih in lesarskim sektorjem. V projektih so pomagali državam na Balkanu pisati zakonodajo, zraven pa so prihajale gospodarske delegacije. To so stvari, s katerimi bi si Slovenija lahko zelo pomagala, če bi projekte uporabljala na ta način,« meni Kozinc.

Tretja raven pa je to, da s projekti sledimo trendom in izkoriščamo priložnosti, ki jih ti prinašajo. »Ne pa da se vedno znova čudimo, kaj se dogaja, kakšna zakonodaja se pripravlja,« pravi Kozinc. Dodaja, da nas v Sloveniji ni veliko, zato mora vsaka ustanova, ki sodeluje v projektu, predstavljati vso državo.

Niti Natura 2000 ni omejitev, le videti se ne sme rudarjenja. Tomi Lombar/Delo

Projektov bi lahko tudi pridobili še bistveno več. Če lahko majhna Iskriva pridobi 15 projektov, bi jih lahko vsaka povprečna slovenska ustanova vsaj 50, ne da je skupna končna številka zgolj 20. Tako se pripravlja pilotni projekt protipoplavne ureditve Glinščice. »Vprašanje je zgolj to, ali je bolje izpeljati evropski projekt in vanj vključiti evropske izkušnje in dobre primere, ali preprosto naročiti projekt pri katerem od izvajalcev. V obeh primerih bo strošek nekaj 100.000 evrov,« pravi Kozinc, ki veliko priložnosti za slovenska podjetja vidi tudi v projektih obdelave podatkov. Podatke bodo namreč potrebovali tudi za boljše prostorsko načrtovanje.

Izobrazba žensk je ključ

Načrtopvanje prostora niti v preteklosti niti zdaj ni preveč smotrno, meni klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj. Parcialne rešitve, kot so biogoriva, so povzročile še več težav, kot jih je bilo prej. »Gospodarski model je popolnoma zgrešen. Biodiverziteta dramatično upada, od 1970 smo ogrozili polovico živih bitij. Ena vrsta počne divjaške stvari,« pravi Kajfeževa.

Na svetu ima že štiri milijarde ljudi težave z vodo, Slovenija je med manjšino držav, ki so obarvane zeleno, ne rdeče. Drugače je z obdelovalno zemljo, izgubili smo je verjetno največ na svetu. Ne zato, ker bi potrebovali več prostora za več prebivalcev. Kajfeževa ugotavlja, da se je rast prebivalstva pri nas ustavila brez administrativnih ukrepov, le z izobrazbo žensk. Tako bi lahko bilo tudi drugje.