Tiskane izdaje
Pred kratkim je bil objavljen članek na enem od portalov o tem, da je Celje eno najbolj onesnaženih mest v Sloveniji. Članek je bil nekam hitro umaknjen, kar se zdi malce čudno, a ne spremeni dejstva − Celje je eno najbolj onesnaženih mest v Sloveniji.
A če je Ljubljana lahko najlepše mesto na svetu, bi lahko bilo Celje »najbolj zeleno« mesto na svetu. Čisto zares. Ko se spomnim Ljubljane iz svojih študentskih let in si predstavljam, da bi mi nekdo rekel, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu, bi ga poslal v Polje na pregled za stik z realnostjo. A z vizijo oziroma vizionarskim vodjo je danes Ljubljana nekaj povsem drugega kot pred desetletji. Ne mogoče najlepše mesto na svetu, a vsekakor med bolj prikupnimi. Vpeljali so nekaj dobrih prometnih in urbanističnih rešitev, zgradili mrežo podzemnih zabojnikov za odpadke, vzpostavili Bicikelj in omogočili sedež inovativnim podjetjem, kot je Elaphe, ki razvija novo generacijo pogonskih koles za električne avtomobile. S projektom Zelena prestolnica so vse skupaj povezali tudi v lepo zgodbo.
Foto: Jure Eržen/Delo
Vizija tudi druge ljudi navdihne, da najdejo in ponudijo rešitve za trajnostni razvoj svojega okolja. Brez te iskrice nobeno mesto ne more rasti in omogočati dobre kvalitete življenja. Celje vsekakor ima skoraj vse pogoje, da bi postalo najbolj zeleno mesto na svetu. Njegova strateška prometna lega je znana že od avstro-ogrskih časov in železnico je dobilo celo pred Ljubljano. Že samo razvoj železnic in njihovega logističnega potenciala v zadnjih 150 letih bi lahko Celje postavil v središče trajnostnega prometa v Sloveniji. A kot se to zgodi po navadi, se vladajoče strukture hitro zadovoljijo s trenutnim stanjem in pomanjkanjem vizije, kar je najbolj kroničen slovenski problem in je tudi tu odigralo veliko vlogo.Namesto da bi bilo Celje epicenter razvoja rešitev zelenega prometa 21. stoletja, se danes duši v smogu, delcih PM10 in drugih sajah. Poleg tisto nekaj malega preostale industrije največji delež prispeva na stotine tovornjakov in tisoče avtomobilov, ki se vsak dan vozijo skozi strogi center mesta, ker župani v vseh teh 25 letih niso bili sposobni urediti zgraditve obvoznice in močneje lobirati za krak avtoceste proti Krškemu, kar je tudi ena od posledic logističnega nerazvoja.
Javni prevoz v Celju kot mestu ne obstaja, čeprav bi bila verjetno dovolj že eden ali dva električna vlakca, ki bi povezala center z obrobjem in bi pripomogla tudi k oživitvi mestnega jedra in boljši turistični ponudbi. Ne obstaja izmenjava koles, car-sharing električnih vozil se zdi desetletja daleč. Težko je onesnaženje opisati z besedami, a bralcem priporočam, da se enkrat poleti povzpnejo na sosednji hrib Mrzlico in pogledajo proti Celju. Pogled meji na znanstveno fantastiko serije Under the Dome, kajti nad Celjem se vije rjava kupola, ki se je njegovi prebivalci sploh ne zavedajo. Veselo tečemo ob Savinji, igramo tenis in košarko, misleč, da pri tem naredimo nekaj dobrega zase.
Foto: Roman Šipič/Delo
V Celju smo zgradili toplarno na odpadke, kar je v osnovi dobra ideja. A v že zelo obremenjenem okolju, ki se poleg tega nahaja v kotlini, bi verjetno morali prej seči po drugih rešitvah. Elektro Celje, eno najbolje stoječih podjetij v Sloveniji, se rado pohvali, da je vsa energija, ki jo prodaja svojim kupcem, iz obnovljivih virov. A levji delež teh virov je energija iz hidroelektrarn, ki pa niso tako zelene, kot bi nas radi prepričali. Njihov učinek je podoben, kot je učinek zamašenih žil na človeka. Prej ali slej se zgodi infarkt in kolaps človeka oziroma ekosistema.
Celje pa je zato polno socialističnih stanovanjskih blokov z velikimi strešnimi površinami in Elektro Celje bi lahko na primer delež svojega profita vlagal »skupnostne projekte« gradnje sončnih elektrarn, kar bi pretežno financirali stanovalci blokov, ki pa bi si investicijo povrnili skozi manjše račune za elektriko. Tudi lastniki parkirišč bi mogoče bili zainteresirani za kakšno skupno vlaganje v solarne strešne strukture. Če bi v Celju imeli tudi tovarno sončnih panelov Bisol, kot se je nekaj časa šušljalo, bi bil krog sklenjen.
Celje ima reko Savinjo, Šmartinsko jezero in obkrožajo ga čudoviti in z gozdom poraščeni hribi. Ko se vrneš v Celje iz kakšnega velemesta, se ti zdi skoraj pravljično (še posebej, če se vrneš sredi poletne noči in se odločiš, da boš še zadnjič postavil šotor v domačem mestnem parku). Mesto ima res ogromen turistični potencial. Čist zrak, urejeno Šmartinsko jezero, Savinja brez črepinj in naravna mestna kopališča bi Celju vdahnili novo življenje in odprli nove možnosti trajnostnega razvoja, podobno kot so naredili z Donavo na Dunaju. Okoliški gozdovi nam omogočajo razvoj petičnega pohodnega turizma z gozdnimi potmi, kočami in avanturizmom. Prvi predlog: zip-line s Starega gradu do centra mesta.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznovstnih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič, predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
Borut Tavčar, novinar Dela.
