Človek ni le tekmovalen, ima domišljijo in zna ljubiti

Slovenija bi bila lahko popoln zelen laboratorij, vendar je treba spremeniti okvire sistema.
Objavljeno
08. september 2016 18.54
Borut Tavčar
Borut Tavčar

Ljubljana – Zgodovinarka Josephine Green je že desetletja vneta zagovornica družbenih inovacij, sodelovanja, živih skupnosti oziroma sistema, ki ne bi bil več piramiden, temveč podoben palačinki. V krožnem gospodarstvu je maksima manj (virov) je več (koristi), družbeno pa je več dejansko več.

Britanka Josephine Green je postala članica novega posvetovalnega odbora slovenske platforme Circular Change (krožna sprememba), ki mu predseduje Janez Potočnik. Platforma bo spodbujala projekte krožnega gospodarstva v Sloveniji in regiji ter slovenska podjetja povezovala z dobrimi praksami doma in v tujini. Greenova ob tem pravi, da morajo gospodarske spremembe spremljati tudi družbene. Ljudje po svetu to že množično zahtevajo, vendar te zgodbe ne pridejo niti do glavnih medijev niti do politikov, ker ne spadajo v sedanji sistem. Josephine Green je že pred 20 leti pripravila strateški družbeni, kulturni in kadrovski načrt za Philips, ki ga je prevzelo še več drugih organizacij. Program predvideva, da se je za inovacije in rast treba posvetiti ljudem.

Kako se vidite v novem posvetovalnem odboru?

Svojo vlogo vidim v dveh smereh. Že leta se borim za prepoznavnost nujnosti krožne spremembe, za krožno kulturo. Dolgo sem že blizu gibanjem za družbene inovacije, ki vidijo, da 21. stoletje ne more biti stoletje industrije, ki proizvaja čedalje več stvari. Zanimajo me socialne in kulturne spremembe. Skupaj s prehodom v krožno gospodarstvo je to krožna družbena sprememba. V to smer sili množično gibanje ljudi v mnogih državah. Veliko vlogo ima tehnologija, veliko ljudi lahko danes zaradi nje zelo hitro dosežeš. Čedalje več ljudi razume, da linearni sistem ne deluje več, s tehnologijo se tako hierarhična piramida spreminja v palačinko. Druga stvar je, da se svet spreminja tudi ekonomsko. Preveč je tega, da ima dobiček na tem svetu le peščica.

Sodelovanje daje ljudem več kot tekmovanje. Foto Mavric Pivk/Delo


To pogreje čedalje več ljudi, konkretnih sprememb sistema pa še vedno ni.

Veliko gibanj gre v tej smeri, ne nazadnje je tudi brexit nekakšen množičen protest proti neenakosti in proti nadzoru peščice. Mogoče vsa gibanja niso izbrala pravih tarč, vendar se ljudje tega čedalje bolj zavedajo pa tudi postavljenih na rob je več. Težava je, da še ni pravega okvira za te vsebine, če ljudem daš pravo zgodbo, se lahko poistovetijo. Družbena inovacija ni to, da narediš nov televizor ali telefon. Z družbenimi inovacijami lahko rešimo vse največje težave, denimo povečanje števila upokojencev, kar zdaj rešujejo s popolnoma norim podaljševanjem delovne dobe. To ne morejo biti odločitve od zgoraj navzdol, to morajo biti odločitve ljudi in decentraliziranih skupnosti.

To je postopek brez konca.

V hierarhičnem sistemu si vsakdo prizadeva zlesti višje, to pa povzroča konflikte in velikokrat tudi neučinkovitost. V bolj demokratičnem sistemu pa je nujno, da se ljudje naučijo sodelovati, saj lahko le tako najdejo dobre rešitve za težave. Družbene inovacije so tako v bistvu dajanje moči odločanja ljudem. Milijoni bi lahko skupaj odločali in iskali rešitve za starejše, otroke, hiše in drugo. Popravljati je, denimo, bolje kot kupovati in odmetavati.

Pri tem nastanejo tudi nova delovna mesta?

Seveda, tu so tudi nova delovna mesta. Težava je, da ta vsebina ne dobi prave pozornosti. Teorija o pomanjkanju pravi, da na svetu in skupnostih ni dovolj vsega, zato se moramo boriti med sabo in dobimo zmagovalce in poražence. Ta pogled na svet daje konkurenčnosti glavno vlogo pri razvoju. To utemeljujejo s teorijo evolucije, saj naj bi preživeli le najmočnejši. Darwin tega še zdaleč ni trdil, nasprotno, pravi, da je preživetje vrste odvisno od raznolikosti in zmožnostjo prilagoditve na razmere, pri čemer so najmočnejše tiste vrste, katere pripadniki sodelujejo. Res je, da smo ljudje kot vrsta tekmovalni, vendar znamo tudi deliti, sodelovati in imeti radi, celo ljubiti.

Josephine Green in njen družbeni krog, kjer je več dejansko več. Foto Borut Tavčar/Delo


V šolah otroke utirjajo v sistem tudi s tem, da morajo ponavljati ugotovitve drugih. Kako to spremeniti?

V šolah morajo otroci opravljati čedalje več preverjanj znanja in izpitov. Ne spodbujajo sodelovanja, kolektivne ustvarjalnosti, inovativnosti. Po drugi strani imajo mladi ogromno informacij na spletu. Tudi zato že obstaja nekaj odprtih univerz, ki so bližje ustvarjalnosti človeka. Vse šole bi se morale odpreti.

Kako bi bil videti takšen nov sistem?

Nov razvojni model temelji na decentralizirani regiji, ki vključuje več majhnih, a povsem odprtih skupnosti, ki sodelujejo. Pri krožnem gospodarstvu je pomembno zmanjšanje porabe energije in virov, manj odpadkov, pri tem pa več prihranka in končnega iztržka. Družbena sprememba pa predvideva, da več ljudi sodeluje, zato imajo vsi več, to pa povečuje blaginjo. Ljudje smo edinstveni, smo edina vrsta, ki si lahko izmišlja in pripoveduje zgodbe. Ni res, da imamo premalo virov, imamo čudovite priložnosti. Ne sicer v proizvodnji potrošnih stvari, temveč v domišljiji in inovativnosti. Sodelovanje to edinstvenost osvobaja. Sedanji sistem predvideva, da manj ljudi dela in poseduje več, kar povečuje revščino. Vendar je stari sistem sposoben nove zamisli učinkovito pospraviti na obrobje.

Slovenija je po številu prebivalcev in po obsegu med manjšimi državami.

Ljubko, to je lahko popoln inkubator novih svetovnih trendov.

To so rekli že mnogi. Pa je Slovenija lahko inkubator znotraj Evropske unije?

Zakaj ne? Slovenija ima, vsaj glede na ohranjenost narave, zelo okoljevarstveno zgodovino pa tudi ljudi, ki jih družbene razmere precej skrbijo. Odločila se je tudi za prehod v krožno gospodarstvo, kar ni zgolj cilj, temveč je bolj pot. Znotraj te poti je tudi družbena komponenta. Kako revolucionirati sisteme, kako jih demokratizirati, kako dati ljudem več moči za odločanje, da bo ta pot koristna za vse, ne spet le za peščico. To so lahko primeri dobre prakse za vse druge države. Rada pa bi, da nekaj napora vložijo tudi v kulturne spremembe.

Inkubator sodelovanja in soodločanja? Foto Blaž Samec/Delo


Zelo pomemben je denar, za nove, inovativne projekte ga ponavadi zmanjka.

V živih skupnostih bomo gotovo prišli do točke, ko denar ne bo več pomemben. Družbena delitev je zdaj ena od večjih težav. Vse te varčevalne politike so precej nad mojo zmožnostjo razumevanja. V Veliki Britaniji je prevladala razlaga, da je treba zmanjšati javno porabo, ob tem pa z ogromnimi vsotami polniti blagajne bank. Nihče ob tem ne omeni, da je treba delati od spodaj navzgor, da so nujne družbene spremembe. Novo je pripravljeno na rojstvo, vendar v teh razmerjih moči še ne more biti rojeno. A to se bo, upam, kmalu spremenilo.