Dajatve na CO2 učinkovito znižujejo emisije
Razlika med obdavčitvijo ogljika in eksternimi stroški emisij se zmanjšuje, vendar po polžje, ugotavljajo v OECD.
Odpri galerijo
Obdavčenje emisij vodi v zmanjšanje emisij. FOTO: Roman ipić/Delo
V analizo OECD je zajetih 42 držav članic, tudi Slovenija, in države G20, ki skupaj v zrak spustijo 80 odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov. Slovenija ima v tej primerjavi peto najmanjšo razliko med ceno ogljika in eksternimi stroški rabe fosilnih goriv, kljub temu pa je med energetsko najbolj intenzivnimi državami glede na BDP.
Efektivna cena ogljika je po analizi OECD (Effective Carbon Rates, 2018) seštevek cene kuponov za ogljikov dioksid ter dajatev na ogljik in fosilna goriva, ki jih zaračuna država. »Zaračunavanje emisij ogljikovega dioksida pomaga državam pri usmerjanju svojega gospodarstva na pot ogljično nevtralnega razvoja,« pravijo v OECD. Obdavčenje ogljika tako povečuje učinkovitost porabe virov, spodbudi naložbe v čisto energijo ter nizkoemisijske izdelke in storitve, poleg tega pa omogoča postopen prehod v nizkoogljičnost. Države, ki ne zaračunavajo emisij ogljikovega dioksida, povečujejo tveganje, da se bodo svetovne temperature zvišale za več kot dve stopinji Celzija. Prilagoditev na takšne temperature bi lahko bila mogoča, malo dvomijo v OECD, a bi bila tudi zelo draga. »Trdna odločitev za zmanjšanje tveganja je daleč najboljša izbira,« so prepričani in dodajajo, da to daje tudi gotovost gospodarstvu, da lahko vlaga v nizkoogljične tehnologije.
Zaračunavanje ogljika je učinkovito za zmanjšanje emisij, saj povečuje cene fosilne energije in tako zmanjšuje povpraševanje po njej. V Veliki Britaniji, ki jo OECD daje za primer, so med letoma 2012 in 2016 ceno tone ogljikovega dioksida v proizvodnji elektrike povečali s sedem na več kot 30 evrov. Emisije iz elektrarn so se v tem času zmanjšale za 58 odstotkov. Skupne emisije Velike Britanije so upadle za 25 odstotkov, od tega je 19 odstotkov zasluga proizvodnje čistejše elektrike.
Sedanja cena tone ogljika se vrti okrog 30 evrov, kar pomeni 76,5-odstotno razliko z dejanskimi stroški emisij. Razlika se je od leta 2015 zmanjšala za tri odstotke. Leta 2012 je razlika znašala še 83 odstotkov. »To gre prepočasi,« menijo v OECD, saj bi se razlika v tem tempu zaprla šele leta 2095. »Cene ogljika morajo rasti precej hitreje kot doslej in tako omogočiti stroškovno učinkovit prehod v nizkoogljično prihodnost,« poudarjajo v OECD.
Ogljik pri prometu ni vse
Razlika je najmanjša v cestnem prometu (21 odstotkov pri ceni tone ogljika 30 evrov) in največja v industriji (91 odstotkov). Višja od 80 odstotkov je razlika tudi v proizvodnji elektrike, v gospodinjstvih in komercialnemu sektorju. Večine emisij industrije, stanovanjskih stavb in komercialnega sektorja sploh ne zaračunavajo. Dvema tretjinama proizvodnje elektrike bodo emisije zaračunavali, ko bo zaživel še kitajski trg emisij.
Da je razlika v prometu najmanjša, ne pomeni nujno, da je treba tu ceno ogljika najmanj povišati. »Cestni promet povzroča gnečo, hrup, prometne nesreče in lokalno onesnaženje zraka. To povečuje škodo, ki jo povzročajo emisije ogljikovega dioksida. Davki na gorivo lahko pomagajo, čeprav ne v popolnosti, da uporabniki cest plačajo tudi to škodo,« menijo v OECD.
Slovenija je po razliki uvrščena zelo visoko, na peto mesto, za Švico, Luksemburgom, Norveško in Francijo. To mesto si deli z Islandijo, ki veliko elektrike pridobi iz geotermalne energije, Veliko Britanijo in Irsko. Na zadnjih mestih so Kitajska, Brazilija, Indonezija, zadnja je Rusija. OECD ugotavlja, da so države z manjšo razliko najuspešnejše pri zmanjševanju emisij, poleg tega proizvajajo manj emisij na enoto BDP. Za OECD je razlika indikator dolgoročne konkurenčnosti. Nižje cene ogljika ne omogočajo stroškovno učinkovitih ukrepov za zmanjšanje emisij in postavljajo države pred velika tveganja.
Po energetski intenzivnosti pa Slovenija ne sledi temu vzorcu. Po porabi energije na enoto BDP smo v slabši polovici držav. Najboljša je Irska, sledita ji Švica in Turčija. Smo pa spet med boljšimi po ogljični intenzivnosti energije. Najboljša je Francija, sledijo Švica, Norveška, nato Švedska in Nova Zelandija ter Kanada. Slovenija je sedma s tretjinsko proizvodnjo elektrike iz premoga. To so tudi glavni argumenti nekaterih okoljevarstvenikov, večja energijska učinkovitost bi Sloveniji občutno olajšala prehod.
Efektivna cena ogljika je po analizi OECD (Effective Carbon Rates, 2018) seštevek cene kuponov za ogljikov dioksid ter dajatev na ogljik in fosilna goriva, ki jih zaračuna država. »Zaračunavanje emisij ogljikovega dioksida pomaga državam pri usmerjanju svojega gospodarstva na pot ogljično nevtralnega razvoja,« pravijo v OECD. Obdavčenje ogljika tako povečuje učinkovitost porabe virov, spodbudi naložbe v čisto energijo ter nizkoemisijske izdelke in storitve, poleg tega pa omogoča postopen prehod v nizkoogljičnost. Države, ki ne zaračunavajo emisij ogljikovega dioksida, povečujejo tveganje, da se bodo svetovne temperature zvišale za več kot dve stopinji Celzija. Prilagoditev na takšne temperature bi lahko bila mogoča, malo dvomijo v OECD, a bi bila tudi zelo draga. »Trdna odločitev za zmanjšanje tveganja je daleč najboljša izbira,« so prepričani in dodajajo, da to daje tudi gotovost gospodarstvu, da lahko vlaga v nizkoogljične tehnologije.
Prepočasna rast
Zaračunavanje ogljika je učinkovito za zmanjšanje emisij, saj povečuje cene fosilne energije in tako zmanjšuje povpraševanje po njej. V Veliki Britaniji, ki jo OECD daje za primer, so med letoma 2012 in 2016 ceno tone ogljikovega dioksida v proizvodnji elektrike povečali s sedem na več kot 30 evrov. Emisije iz elektrarn so se v tem času zmanjšale za 58 odstotkov. Skupne emisije Velike Britanije so upadle za 25 odstotkov, od tega je 19 odstotkov zasluga proizvodnje čistejše elektrike.
Promet ne prinaša le emisij ogljika, temveč še vrsto drugih težav.. FOTO: Ap
Sedanja cena tone ogljika se vrti okrog 30 evrov, kar pomeni 76,5-odstotno razliko z dejanskimi stroški emisij. Razlika se je od leta 2015 zmanjšala za tri odstotke. Leta 2012 je razlika znašala še 83 odstotkov. »To gre prepočasi,« menijo v OECD, saj bi se razlika v tem tempu zaprla šele leta 2095. »Cene ogljika morajo rasti precej hitreje kot doslej in tako omogočiti stroškovno učinkovit prehod v nizkoogljično prihodnost,« poudarjajo v OECD.
Ogljik pri prometu ni vse
Razlika je najmanjša v cestnem prometu (21 odstotkov pri ceni tone ogljika 30 evrov) in največja v industriji (91 odstotkov). Višja od 80 odstotkov je razlika tudi v proizvodnji elektrike, v gospodinjstvih in komercialnemu sektorju. Večine emisij industrije, stanovanjskih stavb in komercialnega sektorja sploh ne zaračunavajo. Dvema tretjinama proizvodnje elektrike bodo emisije zaračunavali, ko bo zaživel še kitajski trg emisij.
Med težavami je tudi gneča in poleg nje hrup.FOTO: Tomi Lombar/Delo
Da je razlika v prometu najmanjša, ne pomeni nujno, da je treba tu ceno ogljika najmanj povišati. »Cestni promet povzroča gnečo, hrup, prometne nesreče in lokalno onesnaženje zraka. To povečuje škodo, ki jo povzročajo emisije ogljikovega dioksida. Davki na gorivo lahko pomagajo, čeprav ne v popolnosti, da uporabniki cest plačajo tudi to škodo,« menijo v OECD.
Energijsko potratna Slovenija
Slovenija je po razliki uvrščena zelo visoko, na peto mesto, za Švico, Luksemburgom, Norveško in Francijo. To mesto si deli z Islandijo, ki veliko elektrike pridobi iz geotermalne energije, Veliko Britanijo in Irsko. Na zadnjih mestih so Kitajska, Brazilija, Indonezija, zadnja je Rusija. OECD ugotavlja, da so države z manjšo razliko najuspešnejše pri zmanjševanju emisij, poleg tega proizvajajo manj emisij na enoto BDP. Za OECD je razlika indikator dolgoročne konkurenčnosti. Nižje cene ogljika ne omogočajo stroškovno učinkovitih ukrepov za zmanjšanje emisij in postavljajo države pred velika tveganja.
Po energetski intenzivnosti pa Slovenija ne sledi temu vzorcu. Po porabi energije na enoto BDP smo v slabši polovici držav. Najboljša je Irska, sledita ji Švica in Turčija. Smo pa spet med boljšimi po ogljični intenzivnosti energije. Najboljša je Francija, sledijo Švica, Norveška, nato Švedska in Nova Zelandija ter Kanada. Slovenija je sedma s tretjinsko proizvodnjo elektrike iz premoga. To so tudi glavni argumenti nekaterih okoljevarstvenikov, večja energijska učinkovitost bi Sloveniji občutno olajšala prehod.
