Dan za razmišljanje
Lotimo se dela, kajti kmalu bo morda vse, o čemer bomo razmišljali ob svetovnem dnevu živali, tragično nemogoče.
Odpri galerijo
Lotimo se dela, kajti kmalu bo morda vse, o čemer bomo razmišljali ob svetovnem dnevu živali, tragično nemogoče. FOTO: Shutterstock
»Mačka, ki prede v tvojem naročju, zdravi bolje od slehernega zdravila, saj so vibracije, ki jih dobivaš od nje, čista ljubezen in zadovoljstvo,« je govoril Frančišek Asiški, ki je razumel jezik živali in so ga ptice in zveri ubogale.
Ko je nemški kinolog in pisatelj Heinrich Zimmermann leta 1925 v Berlinu organiziral prvi svetovni dan živali, je takoj spoznal, da to njegovo idejo razume le nekaj okoliških dežel. Zato se je čez šest let odločil, da bo dan, ko bo ves svet poslušal, kaj mu govorijo živali, pomaknil na 4. oktober, ki je sicer posvečen Frančišku Asiškemu.
Tako je svetovni dan živali postal malo bolj svetovni. In v resnici ga zaznamujejo na vseh celinah. Tam, kjer človeku v naročju prede mačka, bolj govorijo o potrebi po večjem spoštovanju živali, ki nas zdravijo z ljubeznijo. Tam, kjer ob človeku živi lev, opozarjajo na to, da zveri spadajo v divjino. Če je le mogoče, ne v živalski vrt. In nikakor ne v cirkus.
Veliko je razlogov za razmišljanje o živalih in iskanje jezika, s katerim bi se lahko pogovorili z njimi o vsem mogočem. O stanju ekološkega neravnovesja, o zdravilnosti njihovih vibracij v našem naročju, o izumiranju vrst in krizi človekove pripravljenosti, da bi se kot Frančišek Asiški odrekel kakšni stvari, da bi bili volkovi siti in bi vse ovce preživele.
Za začetek poskusimo poslušati, kaj nam govorijo ptice, beli medvedi, delfini, kiti …, pa tudi pametni prašiči, ki jih nespametno gojimo v grozljivih razmerah, da bi imeli vsak dan na krožniku masten kotlet.
»Začni s tem, da narediš tisto, kar je nujno, potem naredi tisto, kar je mogoče, in nenadoma boš dojel, da delaš nemogoče.« Tako je govoril Frančišek Asiški. To zmoremo tudi mi. A za nas je to nujno. In še vedno mogoče. Zato dajmo, lotimo se dela, kajti kmalu bo morda vse, o čemer bomo razmišljali ob svetovnem dnevu živali, tragično nemogoče.
Ko je nemški kinolog in pisatelj Heinrich Zimmermann leta 1925 v Berlinu organiziral prvi svetovni dan živali, je takoj spoznal, da to njegovo idejo razume le nekaj okoliških dežel. Zato se je čez šest let odločil, da bo dan, ko bo ves svet poslušal, kaj mu govorijo živali, pomaknil na 4. oktober, ki je sicer posvečen Frančišku Asiškemu.
Tako je svetovni dan živali postal malo bolj svetovni. In v resnici ga zaznamujejo na vseh celinah. Tam, kjer človeku v naročju prede mačka, bolj govorijo o potrebi po večjem spoštovanju živali, ki nas zdravijo z ljubeznijo. Tam, kjer ob človeku živi lev, opozarjajo na to, da zveri spadajo v divjino. Če je le mogoče, ne v živalski vrt. In nikakor ne v cirkus.
Veliko je razlogov za razmišljanje o živalih in iskanje jezika, s katerim bi se lahko pogovorili z njimi o vsem mogočem. O stanju ekološkega neravnovesja, o zdravilnosti njihovih vibracij v našem naročju, o izumiranju vrst in krizi človekove pripravljenosti, da bi se kot Frančišek Asiški odrekel kakšni stvari, da bi bili volkovi siti in bi vse ovce preživele.
Za začetek poskusimo poslušati, kaj nam govorijo ptice, beli medvedi, delfini, kiti …, pa tudi pametni prašiči, ki jih nespametno gojimo v grozljivih razmerah, da bi imeli vsak dan na krožniku masten kotlet.
»Začni s tem, da narediš tisto, kar je nujno, potem naredi tisto, kar je mogoče, in nenadoma boš dojel, da delaš nemogoče.« Tako je govoril Frančišek Asiški. To zmoremo tudi mi. A za nas je to nujno. In še vedno mogoče. Zato dajmo, lotimo se dela, kajti kmalu bo morda vse, o čemer bomo razmišljali ob svetovnem dnevu živali, tragično nemogoče.
