Ekološko kmetijstvo še ni dovolj prepoznano

V desetih letih namesto 15 le štirje odstotki ekoloških kmetij. Trije svetovalci za vso državo.

Objavljeno
16. januar 2015 11.17
Biodinamična kmetija pri Kamnarjevih v Volčjem gradu, 05.Avgust2014
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Število kmetij, ki pridelujejo ekološko in biodinamično, se zadnja štiri leta hitro povečuje, prav tako obseg obdelovalnih površin, vendar Slovenija ni dosegla cilja, da bo do letos ekoloških 15 odstotkov vseh kmetij in 20 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč.

Leta 2013, na katerega se nanašajo zadnji podatki, je bilo v ekološko kontrolo vključenih 3049 kmetij, to je štiri odstotke vseh, površina kmetijskih zemljišč v sistemu kontrole ekološkega kmetovanja pa je obsegala slabih 39.000 hektarov ali osem odstotkov vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. Končno poročilo delovne skupine, ki je spremljala izvajanje akcijskega načrta razvoja ekološkega kmetijstva do leta 2015 – vlada ga je sprejela leta 2005 – kot glavne ovire, ki so preprečile načrtovano rast, navaja slabo organiziranost in povezovanje pridelovalcev, premajhen obseg pridelave in predelave, zlasti sadja in zelenjave, ter ne dovolj kakovosten sistem svetovanja in izobraževanja.

Od objave poročila sta minili dve leti in pol, zato smo tri člane delovne skupine – v njej so sodelovali predstavniki ministrstva za kmetijstvo, kmetijsko-gozdarske zbornice, Inštituta za trajnostni razvoj, fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, zavoda Demeter, zveze društev Ajda Vrzdenec in Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije – povprašali, ali se ekološko kmetijstvo in kmetje še vedno ukvarjajo z enakimi težavami.

Dr. Martina Bavec s fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede pravi, da se število in obseg obdelovalnih površin nista povečala po pričakovanju, ker »ekološko kmetijstvo tako pri odločevalcih iz politike kot v okviru kmetijsko-gozdarske zbornice ni prepoznano kot prednostna tema, med katere ga uvrščajo v Avstriji, ampak postranska dejavnost«.

Najbolj nenavadno pa se ji zdi, da si ministrstvo za kmetijstvo v strateške dokumente, ki jih je pripravilo v okviru programa razvoja podeželja za obdobje 2014–2020, ni upalo postaviti cilja, ki so ga Avstrijci dosegli že leta 2010. »To pomeni, da niti v prihodnosti ne bo resne želje za preboj, čeprav številni kazalniki govorijo, da bi bilo pametneje iskati dodano vrednost v izdelkih višje kakovosti, ki manj bremenijo okolje, kakor siliti naše kmete, da ob obstoječi posestni strukturi in zahtevnih razmerah pridelave konkurirajo s svetovnimi velesilami.«

Drugo, še vedno navzočo težavo Bavčeva vidi v dejstvu, da se precej živil iz ekološke pridelave, zlasti mleka in mesa, ne proda kot ekoloških, ampak konvencionalnih. »Le kakšnih šest kmetijskih zadrug se je lotilo prodaje ekološke hrane in so zelo uspešne. K sreči so se pojavile druge pobude, projekti in zadruge kmetov, vendar so šele v začetni fazi, zato pravih učinkov na trgu še ni videti. Takšne pobude bi bilo treba dodatno spodbujati in jim pomagati.«

Za novo svetovalno službo

Večina pridelkov iz ekološke pridelave se proda neposredno, le majhen delež gre v trgovine, kjer pa potrošniki še vedno kupujemo večinoma uvožena ekološka živila, pravi Bavčeva. Na žalost to počnejo tudi javne ustanove, ki morajo od lani v strukturi naročil hrane obvezno imeti deset odstotkov ekoživil. »Zaradi udobja se raje odločijo za velikega dobavitelja, ki jim dobavlja konvencionalna živila, deset odstotkov ekoloških živil pa uvozi iz Italije, kakor za več manjših lokalnih.«

Tudi biodinamični kmet Franc Zavodnik, ki je delovno skupino zastopal v imenu zavoda Demeter, je mnenja, da ministrstvo za kmetijstvo, kmetijsko-gozdarska zbornica in njene strokovne službe niso opravile svoje naloge. Za vso državo imamo le tri svetovalce specialiste za ekološko kmetovanje, potrebovali pa bi jih okoli 60, ocenjuje.

Kot razlog za počasnejše preusmerjanje kmetij v ekološke od načrtovanega omenja tudi nenaklonjenost svetovalcev – razen specialistov – ekološki pridelavi, njihovo zbirokratiziranost in slabo strokovno podkovanost, zaradi česar kmetje niso tako uspešni pri prijavah na razpise in pridobivanju sredstev. Člani delovne skupine za spremljanje izvajanja akcijskega načrta razvoja ekološkega kmetijstva so zato že v končnem poročilu predlagali ustanovitev nove svetovalne službe za ekološko kmetijstvo, ki bi jo izvajal usposobljen koncesionar, izbran na javnem razpisu. Zavod Demeter ima že dobro organizirane skupine takšnih svetovalcev za svoje kmete.

Rezerve pri žitih in zelenjavi

Po mnenju Zavodnika bi bilo treba drugače organizirati tudi izobraževanje ekoloških kmetov. »Večji poudarek bi moral biti na kakovostnih vsebinah, ne pa na takšnih, ki so namenjene same sebi, oziroma pridobitvi subvencije. Izvajanje izobraževanj pa bi bilo treba omogočiti tudi nevladnim organizacijam.«

Biodinamičnih kmetij je bilo leta 2010 enaindvajset, leta 2013 osemindvajset. Zadnje obdobje v sistem vstopajo večje vinogradniške, sadjarske in zelenjadarske kmetije z 20 do 40 hektari obdelovalnih površin, zlasti iz Primorske, pove Zavodnik. »Čeprav so tehnološko morda slabše opremljene od avstrijskih, tiste, ki resno delajo, po produktivnosti ne zaostajajo za njimi,« trdi.

Po njegovih ocenah je na področju ekološkega mlekarstva in živinoreje dovolj ponudbe, premalo glede na povpraševanje pa pridelamo ekoloških žit in zelenjave, čeprav se je tudi zelenjadarstvo začelo razvijati. Po podatkih statističnega uraga je bil leta 2013 pridelek ekološke zelenjave in sadja znatno večji kot leto prej. Na vseh kmetijskih zemljiščih v uporabi z ekološkim statusom je bilo pridelanih 78.846 ton pridelkov ali v povprečju za 15 odstotkov več kot leta 2012. Veliko priložnosti Zavodnik vidi tudi za sadjarstvo in predelavo sadjarskih izdelkov ter pridelavo jagodičja. »Tržišče je dovolj veliko, zato ne vidim razlogov za zaskrbljenost kmetov, ali bodo prodali svoje pridelke. Le organizirati se morajo.«

Niso vsi ekokmeti ekologi

Predsednik Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije Boris Fras pa je s hitrostjo povečevanja števila ekoloških kmetij – med letoma 2011 in 2013 je ta v povprečju znašala 343 novih kmetij na leto – zadovoljen. »Samo pomislimo, koliko ekoloških kmetov živi od prodaje hrane šolam in vrtcem, kar še pred kratkim ni bilo mogoče. Stabilizira se tudi prodaja na tržnicah, vsepovsod so poleg običajnih zaživele ekološke. Seveda pa je treba imeti dovolj pridelka, če hočeš, da ti gre dobro.«

Počasna rast bo po njegovem mnenju kmetom prinesla stabilen in kakovosten pridelek. V nasprotju z drugima dvema sogovornikoma svari, da se kmetijski politiki pretirano poudarjanje pomena podjetnosti kmetov in pospeševanje preusmerjanja v ekološko pridelavo lahko povrne kot bumerang, ki bi ga v glavo dobili tudi potrošniki.

Ponekod se to po svoje že dogaja, namigne. »Koprska občina in celotna Obala sta bili do predlani zadnji po številu ekoloških kmetij, zdaj sta prvi. Vzrok so oljkarji in vinarji, ki se preusmerjajo v ekološke, vendar predvsem zato, ker to od njih zahtevajo prodajalci.« Polni so novih poslovnih idej, kar je po eni strani pohvalno, pravi. Po drugi strani pa so še pred kratkim aktivno nasprotovali ekološkemu kmetovanju, ker so bili vključeni v sistem integriranega. »Težko je z ljudmi, ki sami ne kupujejo ekoloških živil, prodajajo pa jih.«

Fras, tudi sam ekološki kmet, meni, da se ni težko držati minimalnih standardov ekološke pridelave in predelave, vendar to še ne pomeni, da kmet deluje skladno z ekološkimi načeli. Ekološke surovine za svoje izdelke lahko namreč nabavlja tudi v tujini, kar je v nasprotju z načelom lokalnosti, ki je pomemben element ekološkega kmetovanja.

Fras podpira združevanje kmetov v zadruge, a tudi opozarja na morebitne pasti takšnega povezovanja. »Povezava v zadrugo kmetu poenostavi delovanje, a že naslednje leto ga lahko drago stane. Zadruga ni kmečka last, ampak je v rokah tistega, ki jo vodi, običajno trgovca. Če kmet zmore, naj bo odprt za več načinov trženja.«