EU ni preprečila izumiranja divjih opraševalcev
Poročilo kot glavni razlog za izgubo opraševalcev omenja evropsko zakonodajo o pesticidih.
Odpri galerijo
FOTO: Chris Keane/Reuters
Evropska unija ni dovolj zaščitila divjih opraševalcev. Ukrepi, ki jih je na tem področju sprejela Evropska komisija, so imeli majhen učinek na ustavitev upadanja njihovega števila in raznovrstnosti, ugotavlja Evropsko računsko sodišče v novem revizijskem poročilu. Kot glavni razlog za izgubo opraševalcev omenja evropsko zakonodajo o pesticidih.
»Opraševalci imajo bistveno vlogo pri razmnoževanju rastlin in funkcijah ekosistemov, zato bi morali upad njihovega števila in raznovrstnosti obravnavati kot veliko grožnjo za naše okolje, kmetijstvo in preskrbo s kakovostno hrano,« je izjavil Samo Jereb, član Evropskega računskega sodišča, pristojen za poročilo. »Žal so bile doslej sprejete pobude EU za zaščito divjih opraševalcev prešibke, da bi lahko bile uspešne.«
Posebno poročilo prav tako navaja, da je bila strategija za biotsko raznovrstnost do leta 2020 pri preprečitvi upadanja številčnosti in vrst divjih opraševalcev pretežno neuspešna. V ključne politike EU, med drugim v skupno kmetijsko politiko, pa ni vključenih posebnih zahtev za zaščito divjih opraševalcev.
»Opraševalci, kot so čebele, ose, trepetavke, metulji, vešče in hrošči, pomembno prispevajo k povečanju količine in kakovosti naše hrane. Vendar sta v zadnjih desetletjih njihova številčnost in raznovrstnost upadla, predvsem zaradi intenzivnega kmetijstva in uporabe pesticidov,« navaja sodišče v sporočilu za javnost. Evropska komisija se je na to odzvala z vzpostavitvijo okvira ukrepov, ki temelji pretežno na pobudi Komisije za opraševalce iz leta 2018 in strategiji za biotsko raznovrstnost do leta 2020. Uvedla je tudi ukrepe, ki bi v okviru sedanjih politik in zakonodaje EU lahko vplivali na divje opraševalce. Revizorji so ocenili uspešnost teh ukrepov.
Samo Jereb se ni želel opredeliti glede predloga kmetijskega ministrstva o ukinitvi nacionalne odredbe, s katero je Slovenija leta 2011, več let pred prepovedjo na ravni EU, prepovedala tri neonikotinoide, insekticide, ki so še posebej strupeni za opraševalce.
Je pa dejal, da je zaščita opraševalcev večja ob dodatni nacionalni prepovedi kakor brez nje. Nacionalna prepoved onemogoča tudi izredne odobritve uporabe neonikotinoidov, ki so v državah članicah še vedno prepogoste. Če bi Slovenija nacionalno odredbo odpravila, bi to omogočilo izredne odobritve teh pesticidov tudi pri nas.
Po prepovedi treh neonikotinoidov na ravni EU leta 2018 je še isto leto njihovo izredno uporabo odobrilo 15 držav članic, leta 2019 deset, konec leta 2019 pa je še šest držav napovedalo, da bodo izredne odobritve uporabljale tudi v letu 2020, pravi Jereb. »Edino, kar je naredila Komisija, je nekoliko bolj striktno preverjanje, ali so pogoji za izredne odobritve izpolnjeni, to je, ali so države preverile, da ni mogoče uporabiti nobenega alternativnega sredstva kakor neonikotinoide.«
Evropsko računsko sodišče je Evropski komisiji priporočilo, naj striktno preverja, ali so res izpolnjeni vsi pogoji, da se omogočijo izredne odobritve za neonikotinoide. »Po načelih integriranega varstva rastlin bi morali prej izvesti vse druge ukrepe: preveriti, ali so mogoče drugačne kmetijske prakse, ali je mogoče enak učinek doseči s kolobarjenjem, mehanskimi ukrepi, kakšno blažjo snovjo za zaščito rastlin kot z za opraševalce najbolj nevarnimi sredstvi,« pravi Jereb.
Ugotovili so, da namenski okvir EU dejansko ne pomaga ščititi divjih opraševalcev. Čeprav v strategiji za biotsko raznovrstnost do leta 2020 ni bilo nobenega ukrepa, namenjenega posebej obrnitvi trenda upada števila in raznovrstnosti divjih opraševalcev, pa so lahko zanje posredno koristni štirje od njenih ciljev. Kljub temu je Komisija v svojem vmesnem pregledu ugotovila, da je bil napredek pri treh od teh ciljev nezadosten ali pa ga sploh ni bilo.
V pregledu je bilo opraševanje tudi posebej opredeljeno kot najbolj poslabšan element ekosistemov v EU. Poleg tega po mnenju revizorjev pobuda o opraševalcih ni privedla do pomembnih sprememb ključnih politik.
Revizorji so ugotovili tudi, da v druge politike EU za spodbujanje biotske raznovrstnosti ni vključenih posebnih zahtev za zaščito divjih opraševalcev. Komisija ni izkoristila možnosti, ki so na voljo v zvezi z ukrepi za ohranjanje biotske raznovrstnosti, predvidenimi v drugih programih, na primer v direktivi o habitatih, omrežju Natura 2000 in programu LIFE.
Skupna kmetijska politika je po mnenju revizorjev del problema, ne pa rešitve. Zahteve v zvezi z ozelenitvijo in navzkrižno skladnostjo v okviru te politike niso pripomogle k ustavitvi upada biotske raznovrstnosti na kmetijskih zemljiščih, so revizorji ugotovili tudi v nedavnem poročilu o biotski raznovrstnosti na kmetijskih zemljiščih.
Revizorji so poudarili tudi, da s sedanjo zakonodajo EU o pesticidih ni bilo mogoče zagotoviti ustreznih ukrepov za zaščito divjih opraševalcev. V veljavno zakonodajo so vključeni zaščitni ukrepi za medonosne čebele, vendar ocene tveganja še vedno temeljijo na smernicah, ki so zastarele in slabo usklajene s pravnimi zahtevami in najnovejšimi znanstvenimi dognanji.
Revizorji v zvezi s tem opozarjajo, da je okvir EU omogočil državam članicam nadaljnjo uporabo pesticidov, ki naj bi bili krivi za množične izgube medonosnih čebel. Na primer, med letoma 2013 in 2019 je bilo dodeljenih 206 nujnih registracij za tri neonikotinoide (imidakloprid, tiametoksam in klotianidin), čeprav je bila njihova uporaba omejena od leta 2013, na prostem pa strogo prepovedana od leta 2018.
V drugem, letos objavljenem poročilu so revizorji EU ugotovili, da bi prakse integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi lahko pripomogle k zmanjšanju uporabe neonikotinoidov, vendar je bil dosedanji napredek EU pri uveljavljanju njihove uporabe majhen.
Ker bo imel evropski zeleni dogovor v prihodnjih desetletjih prednostno mesto na dnevnem redu EU, revizorji Komisiji priporočajo naslednje: Komisija naj oceni potrebo po posebnih ukrepih za divje opraševalce v okviru ukrepov za spremljanje strategije za biotsko raznovrstnost do leta 2030, načrtovanih za leto 2021; bolje naj vključi dejavnosti za zaščito divjih opraševalcev v instrumente politik EU, s katerimi se obravnavata ohranjanje biotske raznovrstnosti in kmetijstvo, ter izboljša zaščito divjih opraševalcev v postopku ocene tveganja za pesticide.
Revizija dopolnjuje nedavno objavljena posebna poročila Evropskega računskega sodišča o biotski raznovrstnosti na kmetijskih zemljiščih, rabi pesticidov in omrežju Natura 2000. Sodišče svoja posebna poročila predstavlja evropskemu parlamentu, svetu EU in drugim zainteresiranim stranem. Večina njegovih priporočil se izvede.
»Opraševalci imajo bistveno vlogo pri razmnoževanju rastlin in funkcijah ekosistemov, zato bi morali upad njihovega števila in raznovrstnosti obravnavati kot veliko grožnjo za naše okolje, kmetijstvo in preskrbo s kakovostno hrano,« je izjavil Samo Jereb, član Evropskega računskega sodišča, pristojen za poročilo. »Žal so bile doslej sprejete pobude EU za zaščito divjih opraševalcev prešibke, da bi lahko bile uspešne.«
Posebno poročilo prav tako navaja, da je bila strategija za biotsko raznovrstnost do leta 2020 pri preprečitvi upadanja številčnosti in vrst divjih opraševalcev pretežno neuspešna. V ključne politike EU, med drugim v skupno kmetijsko politiko, pa ni vključenih posebnih zahtev za zaščito divjih opraševalcev.
»Opraševalci, kot so čebele, ose, trepetavke, metulji, vešče in hrošči, pomembno prispevajo k povečanju količine in kakovosti naše hrane. Vendar sta v zadnjih desetletjih njihova številčnost in raznovrstnost upadla, predvsem zaradi intenzivnega kmetijstva in uporabe pesticidov,« navaja sodišče v sporočilu za javnost. Evropska komisija se je na to odzvala z vzpostavitvijo okvira ukrepov, ki temelji pretežno na pobudi Komisije za opraševalce iz leta 2018 in strategiji za biotsko raznovrstnost do leta 2020. Uvedla je tudi ukrepe, ki bi v okviru sedanjih politik in zakonodaje EU lahko vplivali na divje opraševalce. Revizorji so ocenili uspešnost teh ukrepov.
Samo Jereb Foto Evropsko Računsko Sodišče Delo
Samo Jereb se ni želel opredeliti glede predloga kmetijskega ministrstva o ukinitvi nacionalne odredbe, s katero je Slovenija leta 2011, več let pred prepovedjo na ravni EU, prepovedala tri neonikotinoide, insekticide, ki so še posebej strupeni za opraševalce.
Je pa dejal, da je zaščita opraševalcev večja ob dodatni nacionalni prepovedi kakor brez nje. Nacionalna prepoved onemogoča tudi izredne odobritve uporabe neonikotinoidov, ki so v državah članicah še vedno prepogoste. Če bi Slovenija nacionalno odredbo odpravila, bi to omogočilo izredne odobritve teh pesticidov tudi pri nas.
Po prepovedi treh neonikotinoidov na ravni EU leta 2018 je še isto leto njihovo izredno uporabo odobrilo 15 držav članic, leta 2019 deset, konec leta 2019 pa je še šest držav napovedalo, da bodo izredne odobritve uporabljale tudi v letu 2020, pravi Jereb. »Edino, kar je naredila Komisija, je nekoliko bolj striktno preverjanje, ali so pogoji za izredne odobritve izpolnjeni, to je, ali so države preverile, da ni mogoče uporabiti nobenega alternativnega sredstva kakor neonikotinoide.«
Evropsko računsko sodišče je Evropski komisiji priporočilo, naj striktno preverja, ali so res izpolnjeni vsi pogoji, da se omogočijo izredne odobritve za neonikotinoide. »Po načelih integriranega varstva rastlin bi morali prej izvesti vse druge ukrepe: preveriti, ali so mogoče drugačne kmetijske prakse, ali je mogoče enak učinek doseči s kolobarjenjem, mehanskimi ukrepi, kakšno blažjo snovjo za zaščito rastlin kot z za opraševalce najbolj nevarnimi sredstvi,« pravi Jereb.
Strategija za biotsko raznovrstnost neučinkovita
Ugotovili so, da namenski okvir EU dejansko ne pomaga ščititi divjih opraševalcev. Čeprav v strategiji za biotsko raznovrstnost do leta 2020 ni bilo nobenega ukrepa, namenjenega posebej obrnitvi trenda upada števila in raznovrstnosti divjih opraševalcev, pa so lahko zanje posredno koristni štirje od njenih ciljev. Kljub temu je Komisija v svojem vmesnem pregledu ugotovila, da je bil napredek pri treh od teh ciljev nezadosten ali pa ga sploh ni bilo.
V pregledu je bilo opraševanje tudi posebej opredeljeno kot najbolj poslabšan element ekosistemov v EU. Poleg tega po mnenju revizorjev pobuda o opraševalcih ni privedla do pomembnih sprememb ključnih politik.
FOTO: Ina Fassbender/Afp
Skupna kmetijska politika del problema, ne rešitve
Revizorji so ugotovili tudi, da v druge politike EU za spodbujanje biotske raznovrstnosti ni vključenih posebnih zahtev za zaščito divjih opraševalcev. Komisija ni izkoristila možnosti, ki so na voljo v zvezi z ukrepi za ohranjanje biotske raznovrstnosti, predvidenimi v drugih programih, na primer v direktivi o habitatih, omrežju Natura 2000 in programu LIFE.
Skupna kmetijska politika je po mnenju revizorjev del problema, ne pa rešitve. Zahteve v zvezi z ozelenitvijo in navzkrižno skladnostjo v okviru te politike niso pripomogle k ustavitvi upada biotske raznovrstnosti na kmetijskih zemljiščih, so revizorji ugotovili tudi v nedavnem poročilu o biotski raznovrstnosti na kmetijskih zemljiščih.
FOTO: Leon Vidic/Delo
V sedmih letih 206 nujnih registracij neonikotinoidov
Revizorji so poudarili tudi, da s sedanjo zakonodajo EU o pesticidih ni bilo mogoče zagotoviti ustreznih ukrepov za zaščito divjih opraševalcev. V veljavno zakonodajo so vključeni zaščitni ukrepi za medonosne čebele, vendar ocene tveganja še vedno temeljijo na smernicah, ki so zastarele in slabo usklajene s pravnimi zahtevami in najnovejšimi znanstvenimi dognanji.
Revizorji v zvezi s tem opozarjajo, da je okvir EU omogočil državam članicam nadaljnjo uporabo pesticidov, ki naj bi bili krivi za množične izgube medonosnih čebel. Na primer, med letoma 2013 in 2019 je bilo dodeljenih 206 nujnih registracij za tri neonikotinoide (imidakloprid, tiametoksam in klotianidin), čeprav je bila njihova uporaba omejena od leta 2013, na prostem pa strogo prepovedana od leta 2018.
V drugem, letos objavljenem poročilu so revizorji EU ugotovili, da bi prakse integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi lahko pripomogle k zmanjšanju uporabe neonikotinoidov, vendar je bil dosedanji napredek EU pri uveljavljanju njihove uporabe majhen.
FOTO: Jure Eržen/Delo
Priporočila Komisiji
Ker bo imel evropski zeleni dogovor v prihodnjih desetletjih prednostno mesto na dnevnem redu EU, revizorji Komisiji priporočajo naslednje: Komisija naj oceni potrebo po posebnih ukrepih za divje opraševalce v okviru ukrepov za spremljanje strategije za biotsko raznovrstnost do leta 2030, načrtovanih za leto 2021; bolje naj vključi dejavnosti za zaščito divjih opraševalcev v instrumente politik EU, s katerimi se obravnavata ohranjanje biotske raznovrstnosti in kmetijstvo, ter izboljša zaščito divjih opraševalcev v postopku ocene tveganja za pesticide.
Revizija dopolnjuje nedavno objavljena posebna poročila Evropskega računskega sodišča o biotski raznovrstnosti na kmetijskih zemljiščih, rabi pesticidov in omrežju Natura 2000. Sodišče svoja posebna poročila predstavlja evropskemu parlamentu, svetu EU in drugim zainteresiranim stranem. Večina njegovih priporočil se izvede.
Kaj priporočate skupni kmetijski politiki za boljše varstvo opraševalcev?
Samo Jereb: Komisiji smo priporočili, naj naredi analizo, kateri ukrepi skupne kmetijske politike iz obdobja 2014-2020 so delovali pozitivno na opraševalce in kateri negativno, ter da naj na podlagi tega strogo preverja, kaj bodo države članice zapisale v svoje strateške načrte (za obdobje po letu 2020, op. p.), in zagotovi, da bodo sprejeti ustrezni ukrepe glede zaščite opraševalcev na splošno.
Glede okvirja kmetijske politike pa ocenjujemo, da so trije ukrepi takšni, ki lahko vsaj posredno pomagajo opraševalcem. Prvi je ukrep navzkrižne skladnosti, pri čemer tudi pri tem ugotavljamo, da so spodbude za njegovo uporabo zelo šibke. Tudi kazni, če kmetje tem ukrepom ne sledijo, so kazni zelo nizke. Drugi je ukrep ozelenitve, vendar smo že v poročilu iz leta 2017 ugotovili, da so zahteve za ozelenitev tako nizke, da jih je večina kmetov izpolnjevala, še preden so bili pogoji za ozelenitev v parlamentu sprejeti.
Tretji ukrep, ki je lahko najbolj pomemben za opraševalce, pa so kmetijsko-okoljsko-podnebni ukrepi. Ti so prostovoljni, zato se zanje odloča razmeroma malo kmetov, zanje je zagotovljenih tudi razmeroma malo denarja. Opozarjamo, da v predlogu skupne kmetijske politike za te ukrepe ni namenjenih nič več sredstev kot doslej. Če bo Evropska komisija ponovno presojala o predlogu skupne kmetijske politike, kar se zna zgoditi, in bo sledila našim priporočilom, bi morala nameniti več sredstev drugemu stebru kmetijske politike (ukrepom regionalnega razvoja kmetijstva in spodbujanju kmetijsko-okoljsko-podnebnih ukrepov) in manj sredstev prvemu stebru.
Lahko pandemija covida-19 ogrozi politike in ukrepe, namenjene zaščiti opraševalcev in biotske raznovrstnosti?
Samo Jereb: Prej bi rekel, da jo lahko razumemo kot priložnost glede na to, da se je v zadnjih mesecih v različnih delih sveta kakovost zraka in okolja pomembno izboljšala. Politike bi morale slediti novim zelenim programom in strategiji za biodiverziteto.
Problem, ki ga vidimo, pa je, da so ne glede na to, da je Komisija sprejela novo strategijo za biodiverziteto do leta 2030, strateški programi, ki jih države članice pripravljajo za področje Nature 2000, ostali povsem enaki kot leta 2018. Komisija ni pokazala nobene želje, da bi države članice pozvala, naj jih novelirajo in vanje vključijo ustrezne ukrepe za opraševalce. Upamo, da se bo to naredilo na podlagi našega poročila.
Samo Jereb: Komisiji smo priporočili, naj naredi analizo, kateri ukrepi skupne kmetijske politike iz obdobja 2014-2020 so delovali pozitivno na opraševalce in kateri negativno, ter da naj na podlagi tega strogo preverja, kaj bodo države članice zapisale v svoje strateške načrte (za obdobje po letu 2020, op. p.), in zagotovi, da bodo sprejeti ustrezni ukrepe glede zaščite opraševalcev na splošno.
Glede okvirja kmetijske politike pa ocenjujemo, da so trije ukrepi takšni, ki lahko vsaj posredno pomagajo opraševalcem. Prvi je ukrep navzkrižne skladnosti, pri čemer tudi pri tem ugotavljamo, da so spodbude za njegovo uporabo zelo šibke. Tudi kazni, če kmetje tem ukrepom ne sledijo, so kazni zelo nizke. Drugi je ukrep ozelenitve, vendar smo že v poročilu iz leta 2017 ugotovili, da so zahteve za ozelenitev tako nizke, da jih je večina kmetov izpolnjevala, še preden so bili pogoji za ozelenitev v parlamentu sprejeti.
Tretji ukrep, ki je lahko najbolj pomemben za opraševalce, pa so kmetijsko-okoljsko-podnebni ukrepi. Ti so prostovoljni, zato se zanje odloča razmeroma malo kmetov, zanje je zagotovljenih tudi razmeroma malo denarja. Opozarjamo, da v predlogu skupne kmetijske politike za te ukrepe ni namenjenih nič več sredstev kot doslej. Če bo Evropska komisija ponovno presojala o predlogu skupne kmetijske politike, kar se zna zgoditi, in bo sledila našim priporočilom, bi morala nameniti več sredstev drugemu stebru kmetijske politike (ukrepom regionalnega razvoja kmetijstva in spodbujanju kmetijsko-okoljsko-podnebnih ukrepov) in manj sredstev prvemu stebru.
Lahko pandemija covida-19 ogrozi politike in ukrepe, namenjene zaščiti opraševalcev in biotske raznovrstnosti?
Samo Jereb: Prej bi rekel, da jo lahko razumemo kot priložnost glede na to, da se je v zadnjih mesecih v različnih delih sveta kakovost zraka in okolja pomembno izboljšala. Politike bi morale slediti novim zelenim programom in strategiji za biodiverziteto.
Problem, ki ga vidimo, pa je, da so ne glede na to, da je Komisija sprejela novo strategijo za biodiverziteto do leta 2030, strateški programi, ki jih države članice pripravljajo za področje Nature 2000, ostali povsem enaki kot leta 2018. Komisija ni pokazala nobene želje, da bi države članice pozvala, naj jih novelirajo in vanje vključijo ustrezne ukrepe za opraševalce. Upamo, da se bo to naredilo na podlagi našega poročila.
