Tiskane izdaje
»Povsem mogoče je imeti gospodarstvo z nič odpadki in hkrati dosegati ekonomsko dodano vrednost,« meni direktor Zero waste Europe Joan Marc Simon. V Ljubljano je prišel na povabilo društva Ekologi brez meja, ki je organiziralo letno srečanje mreže Zero Waste Europe in Zero Waste mest.
V mednarodno mrežo Nič odpadkov (Zero waste) je vključenih 300 mest in občin, tudi šest slovenskih (Ljubljana, Vrhnika, Borovnica, Bled, Gorje, Log - Dragomer), ki dosegajo dobre rezultate pri zmanjševanju količine nastalih odpadkov in povečevanju deleža njihovega ločenega zbiranja, a so se zavezale k še bolj ambicioznim ciljem.
Na čem temelji strategija Nič odpadkov in zakaj jo Evropa in svet potrebujeta?
Svet potrebuje zmanjšanje količine odpadkov proti ničli, ker ni druge izbire, če si želimo živeti na njem. Vse kaže, da takšen, kakršen je, ne more prebaviti vseh smeti, ki jih pridelamo. V morjih je že toliko plastike, da jo vsebujejo vse ribe, s katerimi se prehranjujemo. Edini način za zaustavitev tega trenda je, da ustvarimo manj smeti, jih učinkoviteje ločeno zbiramo, recikliramo in s tem zmanjšujemo njihovo količino.
V Zero Waste Europe si prizadevamo, da bi posamezniki, skupnosti in industrija začeli drugače ravnati z viri. Ljudi nagovarjamo k spremembi vzorcev potrošnje, industrijo pa k spremembi vzorcev proizvodnje.
Znanih je več konceptov s podobno vsebino kot Nič odpadkov. V čem se ta razlikuje od njih?
Nič odpadkov je gibanje ljudi, občin, podjetij, ki delajo stvari drugače. Nismo usmerjeni zgolj k boljšemu ravnanju z odpadki, temveč verjamemo, da večina teh sploh ne bi smela nastati. Glavna težava s smetmi je, da niso v nikogaršnjem interesu. Podjetja imajo z njimi stroške, škodujejo zdravju ljudi in onesnažujejo okolje. Edina, ki pridobivajo z našo množično proizvodnjo odpadkov, so podjetja, ki upravljajo odpadke, in podjetja, ki izdelujejo slabe izdelke.
Program Nič odpadkov se od drugih konceptov, recimo krožne ekonomije, razlikuje v tem, da v delovanje vključuje državljane. Ti so gonilna sila strategije Nič odpadkov, ki spodbuja občinske oblasti in podjetja k ukrepanju. Delamo z ljudmi, hkrati pa na evropski ravni poskušamo vplivati na politične odločitve.
S katerih področij prihajajo člani vaše mreže?
V njej so restavracije – pravkar sem izvedel, da se bo mreži pridružila najboljša restavracija na svetu El celler de san roca –, pralnice, podjetja, ki reciklirajo plastiko, depozitni sistemi upravljanja embalaže, zdravstveni sektor, papirnice, pobude skupnostnega kompostiranja, podjetja, ki raziskujejo, kako kompost spremeniti v bioplastiko ali biogorivo, banke hrane in zbiralci odpadne električne in elektronske opreme. Predstavili bomo inovativni sistem, s katerim bodo občine lahko spremljale poti elektronskih odpadkov. Trenutno Evropa laže glede podatkov o deležu recikliranih elektronskih odpadkov. Za vse, kar izvozimo v Afriko in Jugovzhodno Azijo, velja, da gre v recikliranje, v resnici pa konča v revnih državah, kjer te odpadke razstavljajo ali sežigajo otroci in revni.
Začeli bomo nov projekt s tekstilom, s katerim bomo podprli trajnostno modo. Industrija hitre mode je takoj za naftno največja onesnaževalka okolja. Podpiramo tudi idejo izposojanja oblačil. Sodelujemo s trgovinami na Danskem in v Belgiji, ki izposojajo otroška oblačila. Za svojo hčer ne kupujem nobenih oblačil, temveč vsak mesec eni takšnih trgovin plačam 40 evrov za izposojo.
Toda te pobude so vse nišne.
Ko smo začeli spodbujati ločeno zbiranje odpadkov in si za cilj postavili 80-odstotno stopnjo, je bila to niša, danes je mainstream. Tudi otroške pralne plenice so popolna niša ali pa trgovine, ki prodajajo izdelke brez embalaže. Ko so jo pred sedmimi leti odprli v mestu Capannori, je bila edina v Italiji, danes ima franšize po vsej državi. V Franciji se je v zadnjih dveh letih odprlo štiristo takšnih trgovin, v Španiji jih je več kot sto zgolj v Barceloni. Nekje je treba začeti, saj je industrija močna in ima poslovni model, ki temelji na smetenju planeta v korist zasebnih profitov. Hočemo, da podjetja služijo denar, toda ne na račun uničevanja planeta.
Povsem mogoče je imeti gospodarstvo z nič odpadki in hkrati dosegati ekonomsko dodano vrednost. Če bomo več denarja investirali v lokalno, bomo ustvarili več lokalnih delovnih mest. Evropska gospodinjstva zdaj porabijo večino razpoložljivega mesečnega dohodka za kupovanje izdelkov, ki so bili izdelani zunaj Evrope, zato se v tej tudi ne ustvarja dovolj delovnih mest. Strategijo Nič odpadkov je smiselno izvajati, ker ta pomeni več lokalnih delovnih mest. Seveda je o tem treba prepričati politike in klasične ekonomiste. Govorimo o novem načinu organiziranja gospodarstva in vsak tega ne razume.
Kaj imajo skupnega dobre prakse iz vaše mreže?
Voljo in zavezanost k spremembam.
Kdo so po vaših izkušnjah glavni nosilci sprememb v skupnostih, občinah, mestih?
V 90 odstotkih primerov so to ljudje, ki so se odločili pritisniti na župana in mestno oblast, da sprejmeta politiko zmanjševanja količin mešanih ostankov odpadkov. Ponekod je bil motor sprememb župan, kot v primeru San Francisca, drugod nevladne organizacije, politične stranke ali zgolj skupine sosedov. V mestu Capannori, prvem mestu »Zero Waste«, so pobudo prevzeli lokalni aktivisti z osnovnošolskim učiteljem na čelu. V vsakem mestu je bilo drugače, skupna pa sta jim pristop od spodaj navzgor in medsebojna povezanost. Veliko je izmenjav dobrih praks, naša organizacija pa jih poskuša dodatno spodbuditi.
Mesta, občine ali podjetja, ki bi se radi pridružili mreži Nič odpadkov, morajo sprejeti strategijo za izboljšave sistema ravnanja z odpadki. Kaj vsebuje?
Smo v stikih z lokalno skupino Nič odpadkov in prilagajamo se lokalnim razmeram. Če so te dobre, se lahko postavijo bolj ambiciozni cilji, če ne, je nesmiselno zahtevati nemogoče. Pomembno je, da se začnemo premikati v pravo smer. Zavedamo se, da je pomembnejša pot kakor cilj. Bistvene so torej zaveza k izboljšavam, izmenjava najboljših praks in transparentnost – člani mreže morajo pokazati, kaj počnejo, kako izboljšujejo razmere.
Mestna občina Ljubljana je lahko dober zgled občinam na severu Evrope, da je mogoče imeti učinkovit sistem ravnanja z odpadki tudi brez sežigalnic. Kot zelena prestolnica Evrope s prikazom dobrih praks, ki jih je vredno posnemati, kaže tudi pot naprej.
Zakaj nasprotujete sežigalnicam odpadkov? V nekaterih primerih so te boljša rešitev kot odlagališča odpadkov.
Nobena rešitev ni dobra, toda z vidika premikanja proti nič odpadkom so odlagališča bolj fleksibilna. Danes lahko odložite tisoč ton smeti, jutri, ko zmorete reciklirati več odpadkov, odložite le 500 ton in tako naprej. Gradnja sežigalnice je veliko dražja in ves čas jo je treba hraniti, napol prazna ne more delovati. Če povečate delež recikliranja ali zmanjšate količino odloženih odpadkov, jo je treba zapreti.
V državah severne Evrope so z gradnjami velikega števila sežigalnic naredili napako. Mislili so, da bomo vedno imeli veliko smeti. V naši organizaciji pa menimo, da če imamo smeti danes, ni treba, da jih imamo tudi jutri. V mestu Capannori v Toskani, ki ima enega največjih deležev recikliranja odpadkov, so med letom 2004 in 2013 zmanjšali količino odpadkov na prebivalca za 40 odstotkov.
Nesmiselno je iz mestnega proračuna investirati dvesto milijonov evrov za gradnjo sežigalnice, če lahko z veliko manj denarja za uvedbo sistema ločenega zbiranja odpadkov ustvariš več delovnih mest kot s sežigalnico, prehodno obdobje, ko lokalne skupnosti še vzpostavljajo učinkovit sistem ponovne uporabe, ločenega zbiranja, recikliranja in kompostiranja, še uporabljaš odlagališča odpadkov, nato pa sežigalnice sploh ne potrebuješ več.
Zavzemate se tudi za idejo, naj za odvoz odpadkov vsak plača toliko, kolikor jih je ustvaril.
Tako je že v Belgiji, Švici, delu Skandinavije in Nemčije. Takšno načelo je del modernega upravljanja odpadkov. Tudi mi ga podpiramo, vendar menimo, da je visoke odstotke recikliranja mogoče doseči tudi brez tega mehanizma.
Ali je 80-odstotni delež ločeno zbranih in ponovno uporabljenih odpadkov optimalni cilj?
Optimalno je 100-odstotno recikliranje, vendar to ni edini cilj. Zavedati se moramo, da tudi recikliranje ni brez vplivov na okolje. Povečanje njegovega deleža je pomembno, vendar je to zadnja faza krožnega gospodarstva. Osredotočiti se moramo na preprečevanje nastajanja odpadkov, ponovno uporabo virov in iskanje drugačnih sistemov ravnanja z odpadki.
Kako si sami prizadevate za zmanjševanje količine odpadkov?
Novo pisarno v Bruslju smo opremili s prenovljenim pohištvom. S partnerko na tržnicah in trgovinah, ki ne uporabljajo embalaže, kupujeva sezonske izdelke, ki so bili proizvedeni v okolici Bruslja. Poskušava kupovati kakovostna oblačila, čeprav stanejo nekoliko več, in jih tudi sama popravljava. Nimava avta, čeprav ga uporabljava precej pogosto, saj sva vključena v sistem delitve avtomobilov. V službo se vozim s kolesom.
Sva del skupine ljudi, ki so se zavezali življenjskemu slogu Nič odpadkov. V Bruslju in drugih mestih jih je že veliko. Pišejo bloge - vse skupaj je precej trendi. Ne drži, da živiš slabše, če se čemu odrečeš. Le bolj ceniš tisto, kar imaš, več razmišljaš o tem, kakšna oblačila nosiš, s čim hraniš svoje otroke, kaj mečeš v smeti, in kako se izogniti najrazličnejšim strupom. Raziskava je pokazala, da družine, ki so se odločile živeti tako, prihranijo med 25 in 45 odstotkov denarja.
