Globalna zdravstvena in ekološka katastrofa

Na trgu je še veliko živil s škodljivimi maščobami, gensko predelana soja pa je povezana s krčenjem amazonskega gozda.

Objavljeno
21. januar 2016 18.50
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Evropska komisija je v začetku decembra, debelo leto po napovedanem roku, objavila poročilo o prisotnosti transmaščob v živilih in prehrani Evropejcev. Zdravstvene strokovnjake je razočaralo, saj ni prineslo pričakovanega poziva k enotni evropski zakonski omejitvi količine transmaščob. Te bolj kot katero koli drugo makrohranilo povečujejo tveganje za srčno-žilne bolezni, ki so vodilni vzrok smrtnosti v Evropi.

Poročilo, ki so ga pripravili v Joint Research Centru, zaključuje, da bi bila zakonska omejitev vsebnosti transmaščob v živilih najučinkovitejši javnozdravstveni ukrep za zaščito potrošnikov in ohranjanja enotnega evropskega trga, vendar je prej treba pridobiti več podatkov. Večina analiziranih živil v EU sicer vsebuje manj kot dva grama transmaščob na 100 gramov maščob, kar je pod največjo dovoljeno vsebnostjo v državah, ki so zakonsko omejile vsebnost transmaščob. Prva je bila Danska, sledile so Švica, Avstrija, Islandija, Madžarska in Norveška.

Čeprav se je v zadnjih 20 letih zmanjšal delež živil z visoko vsebnostjo transmaščob, je na nekaterih evropskih trgih še vedno veliko živil, ki vsebujejo večje količine transmaščob, tudi 54 g na 100 gramov vseh maščob, denimo pokovka, piškoti in margarina. Omeniti pa velja, da je bil v raziskave, ki so jih pregledali pripravljavci poročila, vključen majhen delež živil, ki ni reprezentativen za evropski trg.

Nizek dohodek, visoke maščobe

Rezultati o povprečnem dnevnem vnosu transmaščob pri prebivalcih devetih evropskih držav prav tako kažejo, da ta znaša manj kot odstotek dnevnega energijskega vnosa, kar ustreza priporočilu Svetovne zdravstvene organizacije. Vseeno pa nekatere podskupine prebivalstva zaužijejo bistveno več transmaščob od priporočil. Prednjačijo britanski moški v starostnih skupinah 19-34 in 35-49 let ter ženske, starejše od 65 let – vsi z nizkimi dohodki –, odrasli Švedi in Švedinje in odrasli Nemci.

Transmaščobe so posebna oblika nenasičenih maščobnih kislin, ki so stranski produkt delnega hidrogeniranja rastlinskih olj pri industrijski proizvodnji živil. Rastlinska olja so postala popularna potem, ko so bile trde nasičene maščobne kisline razglašene za slabe. Njihova pomanjkljivost pa je občutljivost za avtooksidacijo, ki vodi v žarkost. Z delno hidrogenizacijo so rastlinska olja v trdem agregatnem stanju tudi pri sobni temperaturi, postanejo odpornejša na večkratno segrevanje, podaljšajo rok trajanja živila in ugodno vplivajo na njegove senzorične lastnosti, tudi okus.

Transmaščobe nastajajo tudi pri daljšem segrevanju rastlinskega olja na višjih temperaturah, denimo pri cvrtju. »S transmaščobami se človek sicer srečuje že dolgo, saj jih naravno najdemo v mesu in mleku prežvekovalcev, kar je posledica delovanja mikroorganizmov v njihovem prebavnem traktu, vendar je ta vnos izjemno majhen in ocenjen kot povsem varen,« dodaja Urška Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Poceni piškoti, rogljički in čips

Transmaščobe nimajo nikakršne vloge v delovanju človeškega telesa. Celo nasprotno. Zelo so škodljive. »Leta 1994 so prvič ugotovili, da imajo bistveno večji vpliv na razvoj ateroskleroze kot nasičene maščobe. Zaradi strukturnih lastnosti se transmaščobe lahko vežejo na stene žil in po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije predstavljajo resen dejavnik tveganja za razvoj kroničnih srčno-žilnih bolezni, kapi ter nekaterih rakavih obolenj. Tveganje je po nekaterih ocenah celo desetkrat večje kot pri uživanju pretežno nasičenih maščob (živalska maščoba, mlečna maščoba, kokosova maščoba). Najbolj dosledni in prepričljivi so dokazi o njihovem vplivu na razvoj bolezni srca in ožilja, vse več raziskav pa nakazuje tudi možnost njihovega vpliva na razvoj nekaterih vrst raka, nevroloških motenj, bolezni oči, sladkorne bolezni, debelosti, bolezni jeter, pa tudi vpliv na neplodnost in razvoj dojenčkov. Transmaščobe povečujejo tudi potrebo po esencialnih maščobnih kislinah, ker konkurirajo z njimi za iste encimske sisteme,« pojasnjuje Blaznikova.

Pričakujemo jih lahko v vseh izdelkih, ki med sestavinami vsebujejo delno hidrogenirane rastlinske maščobe ali olja. Običajno so ti izdelki slabše kakovosti, denimo poceni piškoti, napolitanke, pecivo iz listnatega testa in druge podobne slaščice. Poleg tega so transmaščobe tudi v izdelkih, ki vsebujejo veliko maščob, na primer ocvrti hrani (krofi, čips, smoki). »Izdelki se med seboj lahko močno razlikujejo glede vsebnosti transmaščob, zato prehranski strokovnjaki s črno piko označujejo vse naštete kategorije.

Ni podatkov za Slovenijo

Slovenija ima sprejeta le priporočila o še sprejemljivem vnosu transmaščob, ki omejujejo njihov dnevni vnos na največ en odstotek dnevno zaužite energije. To pomeni, da naj bi zdrav človek, ki zaužije 2000 kcal na dan, zaužil največ dva grama transmaščob na dan.

Podatkov, katera živila na slovenskem trgu največ prispevajo k vnosu transmaščob in kateri deli slovenske populacije imajo najvišje vnose, (še) ni na voljo. »Glede na nekatere raziskave, ki so nam na voljo, pa sklepamo, da je na našem trgu veliko izdelkov z visoko vsebnostjo transmaščob, zato na NIJZ podpiramo zakonodajno omejitev na ravni celotne EU, pove Urška Blaznik. Ob tem dodaja, da Strategija o prehrani in gibanju do leta 2025 »zagotavlja temelje tudi za bolj učinkovito in sistemsko delo z industrijo glede preoblikovanja trenutnih živil na trgu, ki bodo imela za zdravje bolj koristno sestavo (npr. z manjšo vsebnostjo maščob, transmaščob, nasičenih maščob, sladkorja, soli).« NIJZ se je z Inštitutom za nutricionistiko in še nekaterimi raziskovalnimi ustanovami lotil projekta, ki bo v prvi fazi opravil natančno analizo živil na slovenskem trgu. Ta bo pokazala, katera konkretna živila največ prispevajo k vnosu transmaščob v Sloveniji.

Transmaščobe oziroma delno hidrogenirana rastlinska olja so problematična tudi z okoljskega vidika. Glavni vir slednjih je sojino olje, katerega največja proizvajalka in izvoznica je ZDA. Kar 94 odstotkov tamkaj posejane soje je gensko spremenjene, lastniki patentov pa so multinacionalke kot npr. Monsanto in DuPont. S prodajo gensko spremenjenih semen siromašijo biotsko raznovrstnost, izrivajo manjše pridelovalce, rušijo lokalne dobavne verige, si prilaščajo in uničujejo naravne vire. V Braziliji, drugi največji pridelovalki soje, pridobivanje zemljišč za ogromna polja prispeva h krčenju amazonskega pragozda in k nasilnemu preseljevanju malih kmetov na manj rodovitna območja. Gradnja cest do polj in druge infrastrukture privablja tudi rejce goveda in nezakonite sekače, ki še dodatno krčijo pljuča Zemlje.