Je bil socializem bolj zelen kot demokracija?

Ob bolj učinkoviti rabi elektrike so hidroelektrarne na Muri odveč.
Objavljeno
10. januar 2018 12.44
Bojan Stojanović
Bojan Stojanović

Mogoče se zdi protislovno trditi, da so bile oblasti v socializmu bolj okoljsko zavedne kot oblasti v današnjem pluralnem političnem sistemu. Socializem je le znan po svoji večni sivini in umazanem zraku, posledici težkih in umazanih tehnologij. A če pogledamo malo bolj objektivno, bi lahko o bivši državi rekli, da je vodila socialistični svet v naprednih zelenih tehnologijah.

V tistem času smo zgradili največje in najbolj kompleksne hidroenergetske sisteme. Hidroelektrarna Đerdap v Srbiji je še vedno ena največjih na svetu in je v tistem času predstavljala izjemen tehnološki podvig tudi za zahodne države. Slovenija je bila dovolj srečna, da je zahvaljujoč dobri jugoslovanski diplomaciji dobila najnaprednejšo tehnologijo tistega časa, ameriško jedrsko elektrarno, ki je nadomestila gradnjo vseh hidroelektrarn v državi in naše alpske reke so lahko ostale v zelo dobrem stanju. Mogoče so imeli prste pri tem zloglasni partijski funkcionarji, ki so kot lovci ali ribiči uživali v zasebnih lovskih pohodih na najlepše divje živali, a so prav tako ustanovili prve narodne parke in začeli, denimo, ponovno naseljevanje risa, kar je bilo prav tako izjemno napredno za tiste čase.

Samostojna Slovenija se s čim podobnim ne more pohvaliti. Res je, da se je, odkar smo samostojni, življenjski standard povišal, naša potrošnja narasla, proizvodnja pa do neke mere očistila. Kljub temu je Slovenija začela zaostajati za razvitimi državami (če izvzamemo ZDA, ki znova korakajo nazaj v fosilno dobo). Večja potrošnja in višji standard zahtevata več energije, predvsem nafte v sektorju transporta, a tudi več električne energije. V pomanjkanju inovativnih energetskih rešitev se je Slovenija večino časa posluževala več desetletij starih tehnologij in rešitev, kot so klasične hidroelektrarne in termoelektrarne na premog (spodnjesavska veriga in Teš 6), medtem ko je pozabila na podobne (finančno) velikopotezne ukrepe na področju energetske učinkovitost in novih tehnologij.

Slovenija je zgradila elektrarno na premog. Foto Brane Piano/Delo

Dober primer je Mura ter nepopustljivo skupno vztrajanje vlade in investitorja, da se zgradi hidroelektrarna za vsako ceno, čeprav lokalno prebivalstvo temu močno nasprotuje. Če so se nekdanji socialistični veljaki uklonili volji prebivalcev, pa današnja vlada omenja celo prevlado javnega interesa na podlagi podnebnih ciljev (beri: se izgovarja na zaveze EU), kar je skromno rečeno klofuta podnebnemu gibanju v Sloveniji po tem, ko so zgradili Teš 6. Poleg tega smo cilje za obnovljive vire skorajda že dosegli, medtem ko zelo zaostajamo pri izpolnitvi ciljev Nature 2000 in ohranjanja biotske raznovrstnosti.

Investitor navaja tudi druge prednosti izgraditve jezov na Muri, a so strokovne študije tudi te argumente zavrgle. Eno glavnih težav, poglabljanje dna zaradi manjših nanosov proda, ki ga zaustavljajo avstrijske hidroelektrarne, lahko rešimo z ukrepi sonaravnega urejanja, kot so odstranitev kamnitih ali betonskih oblog brežin, oživitev stranskih rokavov, vlaganje proda v reko in vgraditev pragov na njenem dnu. Nekateri takšni projekti že potekajo na obeh straneh meje in prispevajo k temu, da Mura teče počasneje, da nastajajo nova prodišča, da se izboljšuje ekološko in biološko stanje vode, da imajo ribe več drstišč in ptice več gnezdišč ter da se dviguje raven in zaloga podtalnice.

Pohod za ohranitev naravne Mure, brez jezov elektrarn. Foto Jože Pojbič/Delo

Reke in mokrišča zagotavljajo preživetje skoraj polovici vseh živalskih vrst. Zakaj bi žrtvovali zadnjo veliko nepregrajeno reko v Sloveniji za nekaj, kar bi lahko dosegli, denimo, s subvencijo gospodinjstvom za zamenjavo starih gospodinjskih aparatov. Narejene so študije, ki dokazujejo, da bi vsakih 100.000 gospodinjstev, ki bi zmanjšala porabo električne energije za 18 odstotkov, odtehtalo potrebo po gradnji ene nove hidroelektrarne na Muri.

Pametnejša poraba energije ima tudi drugo pozitivno posledico, saj bi se z zmanjšanjem skupne porabe energije samodejno dvignil tudi delež obnovljivih virov. Ima pa še tretjo: velik delež energetsko učinkovitih aparatov bi lahko naredili domači proizvajalci. Kar nas privede tudi do četrte pozitivne posledice pametnega programa energetske učinkovitosti, saj bi država velik del investicije dobila nazaj v obliki davkov. Če zgradimo še eno resno polje vetrnic z zmogljivostjo sto megavatov, znova zaženemo solarni program (s subvencijami za baterije ter potrebne informacijske tehnologije, ki bodo omogočale prihodnjo povezljivost) ter predelamo Teš 6, da bo elektrarna na plin, je Slovenija dobra do 2030 ali celo dlje. Kakšen jez bi lahko celo porušili.

***

Eko blogi na Delo.si

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku17 za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savić je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanović je predstavnik WWF Adria.

Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnikov o uporabi človeka in Slovenije.

In Borut Tavčar, novinar Dela.